Ivan Tavcar 
Cvetje v jeseni
                 Blagor mu, ki ima v casih groze in trepeta
                 se moc spominjati se zornih prejsnjih dni!
Sedeli smo na najlepsem ljubljanskem vrtu. V senci pod divjim kostanjem. 
Gospa Marica je z belo roko prekladala posode ter nalivala kavo, da je silil prijeten duh pod zelene veje. 
Tudi gospa Mica ni hotela brez dela ostati: narezala je belega kruha ter ga simetricno razstavila po mizi. Vmes pa je postavljala gospa Dinca male kroznike z rumenim medom in surovim maslom. 
Pri clovekoljubnem tem delu, ki je veljalo v prvi vrsti meni, me je presinila misel -- bogzna od kod je prisla -- ki ni bila ljubezniva za ljubko trojico, katere gost sem bil danes na najlepsem ljubljanskem vrtu. 
Premisljeval sem: "Kakor so lepe in srcu prikupljive, pa bi vendar zivljenje zastavil, da ta trojicica ni nikdar poznala tiste vsemogocne ljubezni, katera ni dana vsakemu, komur je pa dana, tega pretresa, kakor pretresa vihar gozdove na gori!" 
V svoji neprevidnosti dal sem besedo tej svoji misli. Kakor trije cmrljcki so se dvignile ter brencale okrog mene. 
"Kaj, da mé nismo iz ljubezni vzele svojih moz?" 
Prav ostro so me napadale, posebno gospa Dinca: "Da bi jaz svojega moza ne bila iz ljubezni vzela?" 
Polastila se me je hudobija: "Moje mnenje govori, da si svojega moza vzela, ker prideluje vsako leto obilo dobrega in dragega vina." 
Ze sem upal, da pridem v dotiko z njeno sladko rocico. Ali vmes jo posegla gospa Marica: "In jaz sem svojega vzela, ker sladkor in moko na debelo prodaja?" 
"In jaz," je hitela gospa Mica, "svojega, ker z dobickom razpecava sukno in platno?" 
Nobena ni hotela odnehati od cebljanja in iz oci jim je plamtel ogenj, da sem menil, sedaj in sedaj bom upepeljen! 
Na Kamniskih planinah se je pricela megla kaditi izza vrhov. 
"Vreme se spremeni," sem pripomnil, da bi napeljal govorico v drugo strugo. 
Unisono: "Uzaljene smo!" 
"Saj niste same, ljube prijateljice, saj imate obilo tovarisic! Cas, recimo, moderni cas je tak, da je zakonska ljubezen prav vazno blago, ki se za visoko ceno prodaja, za visoko ceno kupuje. Kaj morete ve za to? Zrtev ste dneva, ki vas je rodil. A same dobro veste, da bi danes Leander ne plaval cez Helespont, ce bi pri dekletu ne slutil nekaj tezkih hranilnicnih knjizic! Tudi jaz ne morem za to, da je tako!" 
"Obrekovalec! Hudobnez!" 
Posadil sem se na konja: "Kaj veste ve tri, kaj vedo vase tovarisice, kaj ve moderna zenska o tisti ljubezni, ki pretresa telo in duso, ki veze duso in telo, ki je kakor nevihta, ki pride, da ne ves od kod, ki te podsuje, ki te stolce, da se od nje nikdar vec ne oddahnes, ki jo pa vendar hoces imeti, in najsi radi nje zivljenje izgubis! Kaj ve veste o taki ljubezni!" 
Me ljubimo svoje moze!" 
"Dokler so v stanu mesec za mesecem polagati stotake na mizo! Ce bi ne bilo teh stotakov, ce bi ne bilo obleke in svile, ljubi Jezus, koliko zenic bi svoje moze se ljubilo?" 
"Ti dobro to ves, ker siozenjen!" 
Grenko-zasmehljivo so se smejale. 
"Zasmehujte me, kolikor vas je volja! Da, prijateljice, ker vam ni bilo dano, dano je bilo meni! Pretresala me je ljubezen, enaka viharju, enaka nevihti! Prisla je pozno, prav tako je prisla, kakor pride casih kako cvetje v pozni jeseni. Sadu ni rodila, kakor ga ne rodi jesenski cvet. Ce me hocete poslusati, vam razgrnem vse. Pri tem tudi izveste, cemu nisem hotel zakonske druzice, katera bi me bila ravno tako okrog prsta obvijala, kakor obvijate ve svoje moze. Pri poslusanju se bodete morda obilo smejale ! Vprasanje je torej: me li hocete poslusati?" 
Gospa Marica, gospa Mica in gospa Dinca so z enim glasom odgovorile, da hocejo poslusati. 
I. 
Ko se je po travnikih otava kosila -- katerega leta je to bilo, nima za vas, castite gospe, nikakega pomena -- sem vzel v roko pratiko ter izracunal, da dosezem tocno po stirinajstih dneh osemintrideseto leto svoje brezpomembnega zivljenja. Teh osemintrideset let mi je ticalo neprijetno v kosteh: spodaj se mi je pricenjalo telo ze nekako nesimetricno zaokrozati, zgoraj ob sencih pa je ze nekaj sivelo, kakor pozimi, ce lezi ivje na vejevju. Sicer pa se mi je dobro godilo. Nekaj let ze nisem poznal nikakih skrbi, kakor so me svoj cas davile na visoki soli, in v pravdah sem koval ce ze ne rumenjakov, vsaj srebrnjake, tako da sta se napolnila dan za dnevom lonec in skleda. Vzlic temu pa me je tistega dne, ko sem ob roki pratike dolocil svojo starost, zavest, da se staram, prav potlacila in ravno tako me je potlacilo prepricanje, da mi na svetu ne ostaja drugega nego tisto, kar imenuje Latinec: fructus consumere. 
Stroj si -- tako sem govoril sam sebi -- ki bo tekel, dokler so posamezni deli kolickaj v redu. Potem pa tu in tam kaj odneha, oci ti pokvari kratkovidnost, lasje ti izpadejo in po clenkih se ti nabere apno, da tece stroj le se s stokanjem in jecanjem. Pri koncu pa vse skupaj pade, in kakor staro saro te odneso v stran! Ce se pa ob najzadnjem koncu vprasas, je li tvoje zivljenje imelo kaj visjega pomena ali namena, ne mores drugega odgovoriti nego: "Ni ga imelo!" 
Tako sem govoril sam sebi, in prav zivo sem cutil, kako me je potrlo teh osemintrideset let, katere skoraj dopolnim. Kje naj dobim socutno duso, da izlijem vanjo svojo otoznost? 
Gnalo me je iz sobe. 
Ko stopim na ulico, je bil prvi clovek, ki sem ga ugledal, trgovec Bon, tvoj sedanji moz, gospa Marica. Ali takrat ti se ni bil tako podlozen, kot ti je dandanes, pac pa smo vedeli, da ze steje stopinje za teboj in da ne odide svoji zakonski usodi. Ker se je sam zenil, je bil tiste dni pravi agent za zenitve, tako da sem takoj vedel, kake besede mi bo spregovorila ta revna dusa. 
"Kam pa? Kam pa?" je povpraseval. 
Odgovoril sem cemerno: "Sam ne vem kam!" 
"No vidis, ali ti naj do sodnega dne trobentam, kako sam si! Plevel si na njivi, za katerega se nihce ne briga! Cisto tako kot plevel tudi pogines! Dohodke imas; lahko bi prezivljal zeno in otroke. -- Ozeni se vendar!" 
Kar videl sem, da zivi v veri, da je spregovoril najmodrejso besedo pod soncem in pod zvezdami! Ta modrost pa me ni potolazila, ker je zenska le slaba tolazba mozu, ce je star osemintrideset let. 
Tedaj se mi je pozelelo po gospe Heleni, katero ve tri itak dobro poznate. Tiste dni -- morda je se danes -- je bila najkrasnejsa Ijubljanska gospa, a bila je -- gospa Mica, ne nabiraj svojih ust! -- moja prijateljica. Kadar me je morila kaka skrb ali otoznost, sem se zatekel k tej svoji prijateljici, in vselej je njena materinska beseda razvedrila mojo duso in celo. V mojih oceh je bila gospa Helena vzor zenske, katera se ni dotikala prahu tega sveta. Z njo skupaj sva citala Preserna in na marsikatero krasoto Presernovih umotvorov me je opozorila ona. Bila je cez vse mere idealna zenska: vsaj jaz sem bil preprican o tem. Tudi s svojim mozem -- bil mi je soucenec -- je zivela v resnicno srecnem zakonu. Zakonska sicer nista imela velikega premozenja, v obilju pa sta imela, kar sta za zivljenje potrebovala. Dve deklici sta bili sad vzornega zakona. Starejso je bila gospa Helena ze omozila, in nikjer se ni opazalo, da bi se bila pri tem kaj trudila ali pa se celo posnemala sv. Petra, ko mu je Gospod zaukazal, da naj se enkrat razpne svoje mreze. 
Mlajsa je zivela se v hisi. Nekoliko me je motilo, da so jo klicali Elviro. Ali ze takrat je ta deklic nosil glavo, kakor jo nosijo ponosne in Iepe zenske v spanski Sevilji. Samo ob sebi se ume, da je bila vzorno odgojena, in lepota na njej se je ze razvijala, tako da je snubac lahko zivel v nadi, da se mu s tako nevesto razcvete bujna zakonska sreca. Za svojo osebo sem malo obceval z gospico Elviro, ker tedaj niti osemnajstega leta ni bila dosegla. Ves dan je letala od ucitelja do ucitelja - ucila se je nebroj modernih jezikov -- in tudi po klavirju je trkala, kadar je le kolickaj utegnila. Bila je splosna sodba, da se bo kakor sestra lahko in dobro omozila. Vsaj gospa Helena, ki mi je zaupavala najvecje tajnosti, mi ni nikdar kaj potozila, da bi jo v tem pogledu morile kake skrbi. 
Gospa Helena me je kakor vsekdar preprijazno sprejela. Brez ceremonij sem prisedel k njej ter takoj opazil, da je danes v razgovoru bolj pocasna. Nekaj je pletla, a tu in tam je pocivala z belima rokama ter se zagledala v drevesa Lat- termannovega drevoreda, na katerega se je nudil lep pogled iz okusnega stanovanja. Pazljivo in vestno me je poslusala, ko sem ji tozil o dolgocasnem svojem zivljenju in o osemintridesetih svojih letih. Ni mi odgovorila takoj, pac pa je rahlo zaklicala: "Elvira!" 
Hcerka je takoj, prav kakor da je cakala na klic, vstopila vsa pokorna in vdana, vzor prave in postene odgoje. 
"Kaj zelis, mama?" To, seve, je vprasala po francosko. 
Kako okusno se je bila napravila ta zelenjava! Vse je okroglo postajalo na njej in beli predpasnik je lepe oblike mladega telesa se bolj povzdigoval. 
Mama ji je ukazala, da naj gre za pol ure na sprehod, a da se ima potem zanesljivo in gotovo vrniti domov. Elvira je brez odloga odsla, in preprican sem bil, da pride tocno in gotovo zopet domov, kakor se ji je zapovedalo. 
"Kako to grmicevje rase, mi pa se staramo in zivljenje nam je v nadlego!" Po teh besedah nisem mogel zadrzati globokega vzdiha. Gospa Helena me je skoraj pol ure tolazila ter mi dokazovala, da pri meni o starosti se ne more biti govora. Koncno pa se je zagledala v strop in je nekaj premisljevala. 
"Koliko casa, gospod doktor, ze zahajate v naso hiso?" me je vprasala naposled z nekako resnostjo. 
"Sest let, in hvalezen sem Bogu za vsak trenutek, katerega sem smel preziveti v vasi druzbi, gospa Helena!" 
"To je fraza!" je odgovorila hladno. 
"Cemu fraza?" 
"Drugega biti ne more!" me je zavrnila odlocno. "Do kler sem bila sama, se je dalo to se urediti; sedaj pa, ko je Elvira dorasla, ni moci vec krotiti hudobnih jezikov. Saj me umejete, gospod doktor?" 
"Cutim se vendar starega!" 
Zavrnila me je takoj: "Hudobni jeziki tega ne cutijo!" 
Skoraj zaihtel sem: "Kaj mi je poceti? Ali naj ne prihajam vec v vaso hiso? Kako naj zivim?" 
Cutil sem se v resnici nesrecnega. Gospe Heleni pa se je razsiril caroben smehljaj po licu in sepnila je: "Se da tudi drugace urediti." 
Ko me je nekaj casa pomenljivo gledala, je se dostavila: "Opraviti imam v mestu. Moj moz ima vsak hip priti; pocakajte ga in lahko z nami vecerjate." 
Izginila je in me prepustila obcutkom, ki so se kar usuli name. Kaj mi je poceti? Ali mi je pokazala vrata? Njena beseda, da se da stvar tudi drugace urediti, mi ni hotela iz spomina. Ali kako? 
Klink! Klink! 
Kakor bi me zadela strela, tako me je zadel ta "klink! klink!". Elvirica se je tocno vrnila domov in sedaj je v belem predpasniku, ki je se bolj uveljavljal njene zaokrozene crte, igrala na klavir. 
V hipu se mi je odprl pogled na Galilejsko jezero -- morda je bilo tudi kako drugo, ker nisem ucenjak sv. pisma -- in videl sem sv. 
Petra, ko je s tovarisi privlekel prazne mreze k svojemu Gospodu. In Gospod je ukazal: "Vrzite mreze se enkrat!" 
Klink! Klink! 
Pokril sem glavo in bliskoma sem stal z znojem oblit na ulici. Tam pa sem padel v roke svojemu zdravniku, ki z bolniki ni bil nikdar Ijubezniv. 
"Kaj se potikas po tlaku?" je zakrical osorno, in to z obrazom, ki je podoben kozolcu, ce ga prevrne burja pozimi. 
"Bolan sem!" 
"Vraga si bolan! Delas, ce se tisto pravdno pisarjenje sploh delo imenovati more, delas kot navit avtomat! Mislis malo, jes pa veliko, kot prasicek pri koritu! Polenaril si telo, polenaril si duso, in redis se, kakor da je mast glavni namen tolstega tvojega zivljenja! Poslusaj moj svet: 
Sedaj, ko se otava kosi, odrini v kako pogorje! Lazi po skalah! Pridruzi se koscem! Hodi, hodi in delaj ! Potem kmalu sprevidis, da je zivljenje dar bozji in da se zgolj le tepci dolgocasijo v njem!" Nato je odrinil. 
Meni se je tedaj prikazalo pred pogledom zamazano pismo in njega velike crke, ki so bile videti kakor po senozetih razmetan plot. 
Sestra moje matere je bila omozena na Jelovem brdu, visoko v gricih, in pismo mi je pisal njen sin Bostjan Presecnik, ki je bil vsekdar ponosen na sorodstvo, ki je naju vezalo. Tiste polomljene in razmetane crke so mi pripovedovale, da je Bostjan slabe volje, ker se za sorodstvo premalo brigam: "Vec kot pet let te ni bilo pri nas. Svoji Ijudje morajo s sabo drzati. Tudi Barba ze tezko caka. In Meta se je razrastla, da jo komaj spoznas." Barba, rojena Muhova iz Jarcjega sela, je bila zena Bostjanova, Meta pa njegova hci. Ta se je "razrastla". No! No! 
II. 
Jelovo brdo! Ravno pod Blegosem tici mala ta vasica sredi rodovitne ravnine, kjer prideluje prebivalstvo svoje zivljenjske potrebscine. Cesnja je glavno drevo in spomladi je krajina povita z belimi venci. Tudi oreh je tu domacin in sad njegov slovi po vsem pogorju. 
V tem pogorju sem prezivel otroska svoja leta, kakor zivi mlada ptica v gnezdu. Ziveli smo kakor kos narave, in se obleke nismo imeli. V tisti dobi je v nasem pogorju se cvetela navada, da otrocaj, dokler ga niso poklicali v solo, ni dobil svojih hlacic. Nosili smo dolge, do peta segajoce srajce in, kjer smo se igrali, je bilo videti iz dalje, kakor bi se na kupu valjale umazane vrece. Ce je sneg zapadel, so se valjale te vrece bose po snegu in tu in tam podrgnile s krvavo kozo po ledu. Ko je prisla rahla pomlad, staknili smo vsako ribo v vodi, in v gozdu ga skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasacilo nase oko, bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na veji ob deblu. Pisani pinoz, rumeni strnad in zlata tascica -- pri nas pravijo tej drobni zivalci "smarnica" -- nobeden ni mogel skriti zakonske svoje posteljice pred nami. Bili smo del narave in nehote smo obcutili, da pripadamo k zemlji, kakor pripada k tej zemlji jelka, ki zraste na slemenu Mladega vrha. Z naravo smo skupaj zrastli in eno smo se cutili z njo! Zatorej me sili vse nazaj v rojstni svet in tja me bo sililo, dokler me bodo noge nosile! Kadar zopet pridem v rojstno krajino, me v hipu obdajo otroska leta. Niti najmanjsi pripetljaj ni pozabljen in spominjam se vsakega kraja, kamor je nosila ptica svoje gnezdo, kjer smo kurili krese, kjer smo lovili rake-koscake ali tolkli kozo "pod novim cesarjem gor in dol"! 
Vsi ti spomini ti mrgole pred duso, telesu pa je, kakor bi se kopalo v bistri in okrepcevalni vodi. 
Ravno tako je bilo tisti dan, ko sem hodil proti Jelovemu brdu. Mehki spomini so me objemali in, ko sem dospel do Tomincevega hrastja pod Lovskim brdom, ni vrag, da bi ne bila zapela vuga! In pognala je zlati svoj glas v zeleno dolino! Vuga? Malo pozno je ze bilo zanjo. Meni pa se je vendar zdelo, da je le bil "stric Matic", ki prisiva svoje gnezdo na rogovilico pri veji, da mu giblje sapa mladice v tej zracni zibelki. Ej, skoda, samo enkrat v zivljenju sem vedel za tako gnezdo, a se to je viselo na tako sibki veji, da nisem mogel do njega! 
Nad Lovskim brdom je pricel kazati svoj obraz stari nas Blegos, a tik njega je cepel okrogli Koprivnik, izza katerega se tako radi privlecejo crni oblaki, da namocijo polje, kadar je najmanj treba. Takrat je v ozadje stopila Ljubljana in v stran so stopile vse skrbi, ki grenijo zivljenje samcem po mestih! 
Hotel sem sesti pri poti v sumece resje ter se zagledati v plesasti Blegos, ce me morda se pozna. 
A pri poti sta ze dva sedela. Pred mano sta ze bila prelezla klance do Lovskega brda. Sedaj sta cepela v resju, podobna kupu nesrece, in meni sta se videla kakor omlacena dva snopa. 
Moz je pokazal z roko na Blegos: "Lep je! Na vrhu je v senci, po bregovih pa ga sonce obseva!" 
In res je takrat nad goro plaval velik oblak, ki je jemal vase soncne zarke, tako da je bil vrh teman. "Lep je," -- k meni je obrnil izmuceni svoj obraz -- "in ce je clovek sestnajst let bil notri, se ga komaj nagleda." 
Zagledal se je v goro. Pricelo se mi je svitati, kdo bi bil ta clovek. Dolgi zapor mu je bil razoral lice in izpadli so mu bili tudi lasje na glavi. Ni ga bilo lahko spoznati. 
Nekdaj je nase gorovje le o tem govorilo, kako sta se kocar Skalar in gruntar Kalar trgala zaradi majhne njivice, ki je bila last beraceva, po kateri pa je hotel bogatin vlaciti posekani les iz svojega gozda, ki je lezal ravno nad omenjeno njivico. Kalar, ki je bil z vso vasjo v sorodu, je imel torej vso vas na svoji strani. Imel je pa na svoji strani se razlicne odvetnike, ki so mu denarnico puscali, da je pravda vec stala, nego sta bila njivica in gozd skupaj vredna. Skalar je vsled tega imel proti sebi vso vas in mnogo odvetnikov, ali vzlic temu je koncno zmagal v pravdi. 
Lahko si mislite, kako sovrastvo je nastalo med Kalarjem in Skalarjem. Bogatin je besnel in bil je -- kakor pravimo -- vedno pripravljen, revnemu kocarju "s sekirico dobro jutro vosciti". Temno sem se spomnil, kako se je govorilo, da sta se v nekem robovju na Blegosu srecala, se spopadla in da se je pri tem Kalar do smrti ponesrecil. Potem je bila dolga razprava in -- ce sem se prav spominjal -- je bil Skalar za vse zivljenje obsojen v Gradisko. 
Pri teh spominih sem spoznal Simna Skalarja, s katerim sva v otroskih letih ovce skupaj pasla, kateri je pa bil videti sedaj za najmanj trideset let starejsi od mene. 
Zopet je jecal: "Lemoj, sestnajst let! In noben dan nisem videl ne Koprivnika ne Mladega vrha in ne Starega vrha. Posusil sem se kot kopriva -- ej, huda je bila!" 
Ko je nekaj casa molcal, je iztegnil kosceno roko ter pokazal na kraj, kjer se je iz zelenega bukovja kazal bel rob na bregu, katerega obraca Blegos proti Jelovemu brdu. 
"Vid's, tam za robom je bilo! Na ozki stezi me je srecal, sekiro je vzdignil in k meni je rinil. Ker pa je bilo dezevalo, se mu je spodrsnilo. Truplo in sekira sta pala po skalovju navzdol in, kakor je Bog v nebesih: jaz se ga z roko nisem dotaknil! Vid's, tako je Kalar umrl!" 
Vprasam: "Kako, da so te obsodili?" 
"Njegov brat je prical. Skrit za grmovjem, je hotel videti, kako sem Kalarja pograbil in ga potisnil cez rob. Krivico mi je delal in sestnajst let mi je ukradel!" 
Do sedaj Simnova zena Luca ni bila spregovorila. Prejkone je bila v dvomih, ali naj me tika ali vika. -- Pri nas so tiste dni imeli samo ozenjeni pravico, da so jih vikali; ce si vikal neozenjenega, stel ti je to v zlo. Zalibog je tudi ta lepa navada v pogorju ponehala, in kmalu dozivimo, da se bodo dekleta iz razlicnih far med seboj vikala! 
Pa Luca se predolgo casa vendarle ni mogla krotiti. Imela je jokajoc, stepen glas, kakor ga ima zajec, ce si ga slabo zadel. Povzdignila je ta glas. 
"Toliko sem vekala," je zastokala, in njene oci so v resnici bile podobne studencu, kadar zgubi vodo v poletju, "toliko sem vekala, ko so mi moza odpeljali. Sosedje me niso pogledali in, ce bi Presecnika ne bilo, vzela bi bila konec od lakote. Drugi me tako ni vzel na delo! Dobro leto potem je umrla Spelica -- od stradanja! Toliko sem vekala!" 
Pri nas ljudje ne jokajo, pri nas vse "veka", tako otrok v zibeli kakor zalujoci pri pogrebu. Zatorej je tudi Luca "vekala", ko so ji moza vzeli in ko je umrlo otroce. 
Pa tudi brez vekanja bi bil clovek tej zenski verjel, da je veliko trpela pod bozjim soncem. V teku tega trpljenja se je je oprijela bolezen, da je s suhim svojim obrazom migala neprestano sem in tja, kakor petelin na vrhu cerkvene strehe, kadar je dvojna sapa v zraku. Ta uboga glava je brez odloga kakor nihalo premikala se od leve na desno in od desne na levo, prav kakor da bi hotela sproti zanikavati, kar je govorila z jokajocim in stepenim svojim glasom. Vse to je napravljalo vtis smesnosti, ali ravno ta smesnost je nehote povisavala -- ce si nosil kaj cloveskega srca v sebi -- vtis zalosti, katera je bila materi Luci v toliki meri prisojena. 
"Tako je tudi Spelica umrla! Pa se truzice mi niso hoteli napraviti v vasi! Morilci in ubijalci nismo imeli nobene pravice!" 
Radoveden sem postal. 
"Lemojte" -- pa se je takoj popravila -- "lemoj, zdaj sem te spoznala! Brada ti rase, pa si vendar Kosmov! - Zjutraj je umrla, in povem ti, od stradanja! Na svetu je komaj tri leta bila. Pa nikjer nisem mogla dobiti desk, da bi jo bila spravila, kot se spodobi cloveku. Zvecer, ko se je luna prikazala za Goro, sem jo nalozila v kosek, s katerim smo travo vozili, ce smo imeli kravo pri hisi. Takrat je sadje cvetelo. Nalozila in odpeljala sem jo ponoci. Nekaj jablanovih vejic sem polozila k nji, da je sla v cvetju od doma." 
Sedaj si predstavljajte to revo, ko je svojega mrtvega otroka v pozni noci vozila po slabih gorskih potih! Vam, mestne gospe, kdo naj verjame, da sploh veste, kaj je trpljenje na svetu? - Povedati ne morem, kako mi je bilo tisto noc. Tak pogreb, in nedolzen otrok, ki nikomur nic hudega storil ni! O Jezus! O Jezus!" 
Nekaj casa je vzdihovala, nakar je se dostavila: 
"Ali brez pogrebcev moja Spelica ni ostala. Ko jo pod Malenskim vrhom pripeljem do prvega ovinka v gozdu, pogledam na tratino pod seboj, pa ti jo primaha tam doli rjav in kosmat zajcek. Kak streljaj od mene skoci na pot. Prav nic se ni bal mojega mrtvega otroka. Sredi pota se usede, prav cudno maha z usesi in si mane z nozico kustravo glavo. Oci si brise, sem si mislila. Na vse to izgine v bukovje, a povem ti, se trikrat je zival prekrizala pot; vselej je obsedela in si brisala gobcek. In vidis, Bog je poslal tega pogrebca, ker ni bilo ljudi! O Jezus, jaz sem kaj prestala tisto noc!" 
Se mnogo sta mi potozila, ali Luca je potem vodila prvo besedo. 
"Otroka sem pokopala, moza so imeli v Gradiski, fanticek pa je moral v sluzbo, ker ga doma preziviti nisem mogla. Bila sem zapuscena kot zapuscena ptica pozimi. Leta so tekla, nato pa sem sla k cesarju." 
Vprasam: "Na Dunaj?" 
"Tje, kjer je cesar. Dohtar" -- tu je v moje veliko zadoscenje imenovala nasega prijatelja Karla -- "mi je vse lepo napisal in v posebnem listu je prosil vse kristjane, naj mi gredo na roko, ker ne govorim nemskega jezika. Nic mi ni racunal in se nekaj za pot mi je dal. Hvala Bogu, da so se dobri ljudje na svetu!" 
Na dolgo in siroko mi je pripovedovala, kako se je vozila na Dunaj, kako je ondi cesarja iskala, kako so ji vzeli prosnjo, da cesarja ni videla, da pa ji je ta vendarle pomilostil moza. 
"Zdaj, zdaj imam moza," je koncala. "Obleko sem mu kupila, da se je napravil, kakor vidis," ponosno je migala z glavo. "Ali ni ceden?" Ceden sicer ni bil, ker je nova obleka visela na njem kakor na plotu, a pritrdil sem, da je ceden. 
Tiho je dodala: "Doma pa mu nimam kaj skuhati. Ni psena, ni moke in drugega nic. Prvo noc bo moral v posteljo brez vecerje." 
Obmolknila je ter me kimaje gledala od nog do glave. Nato je vprasala: 
"Ali kaj prida zasluzis?" 
Videl sem, da je s strahom pricakovala mojega odgovora. 
"Nekaj ze." 
"Toliko, da lahko zivis?" 
"Prav lahko!" 
Sedaj je trepetala vsaka crta na upadlem obrazu, dokler ni polagoma iztisnila iz sebe, da bi jima kaj posodil in, pri ljubem Bogu! ne podaril. Kmalu smo bili edini, da jima posodim, da si bosta imela s cim kupiti ziveza na Malenskem vrhu in da si potem tudi kravo kupita, brez katere jima ni bilo izhajati. 
Res smo nato pri Posevcniku na Talenskem vrhu nakupili moke in drugih potrebscin. Trgovec pa nam je pridal vrecico, katero smo napolnili in katero je potem ves srecen nosil Skalarjev Simen. 
Pri odhodu je Posevcnik omenjal, da je vsa vas v ognju in da bi morda ne kazalo, da bi se danes domov vracala. 
Pa smo jo le odrinili proti Jelovemu brdu, kjer je bilo splosno mnenje, da "morilec" ne sme v vas. 
Priblizali smo se prvim hisam. 
Culi smo vpitje in opazili smo, da so ljudje vihteli kole in vile. Razlegal se je krik: "Ziv ne bo prisel v vas! Ce je oni pod zemljo, naj gre ta za njim!" V prvi vrsti je divjal Kalar, ki je v rokah nosil zakrivljene gnojne vile. Tudi nekaj zensk je kricalo vmes, in se celo otrocaji so tiscali kolice v slabotnih rokah. 
Ta dva sta obstala in od groze sta skoraj okamenela. "Moli, Luca!" je zajecal Simen. Krcevito je tiscal vrecico k sebi, snel crni svoj slamnicek z glave, z desnico pa pricel delati velike krize cez potno svoje celo. 
Zadonela je velicastna molitev o Kristovem trpljenju, in stepeni in jokajoci glas kimajoce Luce je presegal vpitje mnozice. -- Kakor veste, nisem bil nikdar posebno vnet za molitev, ali ta prilika me je preobvladala in razoglav sem korakal za onima, ki sta v silnih stiskah iskala pomoci pri Njem, ki je nekdaj trpel za solzni nas svet. Ze smo dospeli do sovrazne tolpe. Za Blegosem je sonce zatonilo in senca je legala po krajini. Kakor jok je bilo cuti Luce skrhani glas: 
"ki je za nas krvavo bican bil, ki je za nas s trnjem kronan bil, ki je za nas krizan bil." Preplasena zenska ni ostala pri enem; vse skupaj je mesala, tako da je sedaj molila k Onemu, ki je za nas krizan bil, potem pa zopet k Onemu, ki je za nas s trnjem kronan bil. Presunilo me je tako, da sem skoraj videl, kakor bi stopal s trnjem ovencani in krvavo prebicani Odresenik s svojim krizem pred nami. 
In ta dva sta nosila kriz z Njim! 
Ljudstvo je obmolknilo. Ze je nekaj kolicev odletelo v stran. Matere so pograbile po otrocih in tudi mozje so iz- ginjali. Zadnji je odstopil se Kalar in vile je trescil na tlak pred hlevom. V hipu ni bilo videti zive duse vec. Ostal sem sam sredi vasi. Onadva pa sta odkorakala proti svoji podrti koci, in se iz dalje se je cul stepeni in jokajoci glas Luce: "ki je za nas krizan bil". - 
Tako sem prisel tisti vecer na Jelovo brdo. 
III. 
Kmet je kralj. Ce ima dobro in cedno napravo, ce ima primerno zemljo, da jemlje iz nje zivljenje in davek, ce nima dolgov, pac pa polne hleve, in ce ima se kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta. 
Tak kralj in gospodar je bil Presecnikov Bostjan na Jelovem brdu. Njegova hisa je stala prav pri koncu vasi. Zidana je bila in imela je tako imenovano "gorenjo hiso", okrog katere je tekel lesen hodnik. Okna so ticala v okviru zelenih, kamnitih stebricev, a z zelezom so bila tesno zapazena. Nad okni je kraljeval sv. Ferjen ter s svojo golido zabranjeval pozare. 
Tik hleva na dvoriscu je lezal velik kup gnoja, a vzlic temu sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo raznovrstno orodje, da je bilo takoj pri roki. Tnalo je bilo pometeno in glavna pot proti hisi je bila se celo s peskom posuta. Tik vhoda pri vezi je tekla voda iz umetnega vodnjaka, ker so Presecnikovi ze v tistih casih imeli svoj vodovod. 
Pri tej hisi si se takoj cutil domacega, ker ni bilo v vsi naselbini nicesar, kar bi bilo ustvarjalo kaj nesoglasja. Vse se je strinjalo in ujemalo. 
Bila je ze noc, ko sem stopil v vezo. 
Dolga ta veza se je koncala v mogocno kuhinjo, visoko obokano. Kadar je visoki ta obok bil poln mesa, ki se je ondi susilo, je cloveku posebno dobro del pogled na njegovo bla- goslovljeno visino. Obok kuhinje in tudi veza sta bila zavita v saje, od katerih je pri juznem vremenu kapalo ter se svetlo nabiralo na tlaku. Nad tem se tiste dni se nikdo ni spotikal; bila je to nekdanja navada, tako da je kapalo ze pri starem ocetu in brez dvojbe tudi ze pri tega ocetu. 
V vezi je vladala tema, samo od ognjisca sem se je svetilo. Tam se je togotila zenska, da niso burkle popravljene, da ni mogoce loncev pristavljati in da so moski vsako leto bolj zanic. 
Glas te zenske mi ni bil neznan in vedel sem tudi, komu velja ta njena jeza in srd. Bila je dekla Liza, ki je pred petimi leti ze tudi sluzila pri Presecnikovih. A njena beseda je veljala hlapcu Danijelu -- pomislite, to coklarsko ime v tem olikanem pogorju! -- ki je istotako ze dolgo vrsto let sluzil pri Bostjanu. 
Ze veckrat sem omenjal, da je tedanji cas imel svoje posebne navade. 
Med take navade je spadalo tudi, da sta hlapec in dekla, ce sta daljso dobo pri dobrem gospodarju sluzila, stela se, da sta nekako zarocena in da se vzameta, kadar si dosti prisluzita. 
Taka zaroka je vezala tudi Lizo in Danijela, ker sta ze vec nego deset let skupaj sluzila. In res je ona varcevala, kar se je le dalo, a Danijel -- ze ime kaze, da je bil svoj cas prinesen iz Trsta -- je bil falot, ki je zasluzek najrajsi v svojem lastnem grlu nalagal. Ta ljubezen torej ni bila brez viharjev: prav rado se je bliskalo in vcasih je se celo treskalo. 
Danes je pri ognjiscu treskalo: 
"Pri ljubem Bogu nisi za nic! Se podkuriti nimam s cim, ti grdoba lena!" 
Mimo mene je prikrevljal Danijel s kozavim svojim licem. Imel je desno nogo krajso od leve, ker se je sploh pri vsakem Trzacanu -- pri nas smo jim rekli Trzani -- kazala kaka telesna hiba. Kmalu se je prigugal nazaj in nosil je polno narocje ravnokar naklanih trsk. Vrze jih pred ognjisce, rekoc: 
"Ze zjutraj sem ti jih nasekal. Saj zmerom mislim nate, Lizka!" 
Zadnjo besedo je nekako sumljivo izgovoril, tako da se je lahko culo za "Liziko" ali pa tudi za "Lisko", kravo v hlevu. Liza jo je umela za kravo. 
"Ti vrag crni!" Pograbila je za oklescek ter udarila za Danijelom, ki jo je urnih peta odkuril iz veze.- 
Vstopivsi v hiso, opazim Bostjana za mizo. Kar cutil sem, kako se je v njem vse vnelo od veselja, da ga obisce sorodnik. Takrat je pri nas sorodnistvo se nekaj cene imelo in, ce si sorodnika obiskal, si vedel, da si prisel k svojim ljudem. Vzlic temu pa Bostjan pri mojem vstopu niti izza mize ni vstal. In da bi si bila v roko segla, o tej gosposki segi tista leta v Jelovem brdu se govorice ni bilo! S svetlim ocesom me je pogledal in dejal: 
"No!" 
In jaz sem odgovoril: 
"No, da ste le zdravi!" 
Nato je Bostjan zaklical svoji zeni, da naj prinese "stober" in luc. Tedaj v nasem pogorju se ni vladal "smrdljivec", pac pa je v lescerbah gorelo laneno olje. Lescerbe so stale na stobrih, majhnih, lesenih stebrickih, od koder je izhajalo prejkone tudi ime. Ce se je v kaki gostilni nabirala nevihta, je gospodar najprej ukazal gospodinji ali dekli, da je stobrcke v kraj spravila, ker so bili za tepez pripravno orodje. Danes ne staknemo stobra vec v kmeckih hisah, od Skofje Loke pa do Cerknega ne! Laneno olje je podleglo in smrdljivi bratec gospodari na mizah. Mlajsi zarod pa nima vec pojma o prej tako potrebni premicnini. Kultura je stobre vzela! 
Barba je nekaj odlasala. Ko je prinesla stober in plamteco lescerbo, sem opazil, da je morala ze vedeti o mojem prihodu. V kratkem casu si je bila preoblekla srajcnik -- tudi to, za nase zenstvo tako karakteristicno oblacilo je zagazilo v pozabo - kateremu se je videlo, da prihaja iz perila. Tudi nov predpasnik si je bila pripasala. 
Barba je bila se vedno postavna zena. To sem ji tudi v obraz povedal, tako da se je zadovoljno zasmejala. V tem pogledu ste zenske vse enake, in najsi nosite svilene, s cipkami obrobljene dolge srajce ali pa kratke, na rokavih v gube nabrane srajcnike! 
Menili smo se o letini, o zivini in o visokih davkih. Ko sem povedal, da ostanem pri Presecnikovih nekaj tednov, razzarilo se je obema lice. Preprican sem bil, da sta se tega v resnici veselila. Pri tem se ni predla nikaka pretirana go- vorica, kaj naj se mi daje jesti, kako naj se z mano pocenja in o drugih takih sitnostih. Umelo se je na obeh straneh, da bom zivel, kakor zivi clovek, ce pride med svoje. 
Stemnilo se je. Posli so priceli cepati v hiso in naenkrat je bila miza zasedena. Gospodinja je hitela po vecerjo. 
Najprej se je pred nas postavila velika skleda celega krompirja, iz katere se je mogocno kadilo. Mati Barba je na mizo za druzino natrosila velik kup soli, za naju z gospodarjem pa manjsega. Sad zemlje smo jemali iz sklede, ga solili in jedli. Ko sta bila v posodi zadnja dva kosa, ju je pograbil hlapec Danijel, rekoc: 
"Ostati nic ne sme!" 
Nato je prisel na vrsto sok, v katerega je vrgla gospodinja veliko kepo rumenega masla. Vsak je dobil leseno zlico -- ki bi jo ti, Marica, komaj bila spravila v svoja usteca -- skupno smo zajemali, pridno in z vnemo. Tu in tam je Liza zavpila nad Danijelom: 
"Ne lovi samo strukljev!" 
Pa hlapce se ni dosti brigalo za to karanje. Ko je bilo le se malo v skledi, je to k sebi potegnil, rezec se: 
"Da ne bo mati mislila, da slabo kuha!" 
Pri vecerji je nosil prvo besedo stari Jakopin. Tisti dan je delal pri Presecnikovih. Je li imel ta starec kako krstno ali kako drugo ime, ne vem. Kar sem ga poznal, so ga klicali za Jakopina. Bil je Radeckega vojscak, ponosen na svoje trpljenje v vojski, ponosen tudi na svojo nemscino, kakor si jo je bil prilomil v vojaski sluzbi. 
Ko se je sok na mizo postavil, je pricel: 
"Kaj veste vi, ki na svetu niste nic skusili in ki tudi nic ne veste!" 
"Povej nam kaj!" je prosila Liza, ki se ocividno z Danijelom se ni bila sprijaznila. 
"Veliko ti lahko povem," se je odrezal Jakopin. "Najlepse, kar je bilo, je bilo v Bresiji. Tam so nas puntarji nekaj komandirali, in grof Radeci" -- Jakopin marsalovega imena ni mogel drugace izgovoriti - "je dejal: ,Fantje, pojdimo iz mesta!' Tisti dan me je imel profos v rokah, ker sem bil svojemu koprolu nekaj nepokorscine izkazal. Po ulicah smo se gnetli in ti vragi so s streh in iz oken na nas streljali. Da, tako je bilo!" 
"Pa ste vendar nazaj streljali?" se je vmesal Danijel. 
Jakopin ga je zavrnil: 
"Molci, ki nic ne ves! Gori za dimnikom je tical Lahoncek in na nas je streljal, da se je vse kadilo okrog njega. Za bozjo voljo sem prosil profosa, da naj mi da pusko v roke. Dá mi jo ! Tresk ! in se danes ga vidim, kako je omahnil, zdrsnil po strehi in nato tlesknil na kamen, da je vse okrog skropilo. Lepo je bilo! In potlej smo sli v Mantovo." 
"Kaj je Mantova?" vprasa Liza. 
Takrat se je Jakopin repencil, kakor se repenci petelin na gnoju. 
"Mantova je mesto; ajne greze festunk, ajne greze boser." 
Ta "greze boser" se mi je zagrizel v uho tako, da nisem mogel zadrzati smeha. 
"Le smejaj se," se je zatogotil Jakopin, "dobro pa je le, ce clovek nemsko govori!" 
Ker je bilo mleko pozajeto, je druzina vstala in odsla. 
"Kje pa je Meta?" vprasam gospodinjo. 
"Pri ognjiscu je jedla," odgovori mati, "in sodim, da jo je malo sram pred tabo." 
"Sitna je danes," pristavi Bostjan, "in kadar jo prime tak dan, ni izhajati z njo." 
Gospodinja ga je zavrnila: 
"Ne bodi prehud z njo! Ni posebnega zdravja in hitre jeze je tudi." 
"Kar ima od tebe," je dodal gospodar zadovoljno. 
Hisna vrata so se lahno odprla; gospodar in gospodinja pa sta utihnila. Nekaj casa je obstala, nato se je priblizala peci, da je stopila vsa njena postava na svetlo. Takoj sem videl, da je se pol otroka, pol device, torej najlepsa stvaritev, s katero je osrecil Bog zemljo in moske na nji! Visoka je bilo kot klas na njivi. Obraza se nisem mogel opaziti, ker je imela ruto tako zavezano, da ga je z njo skrivala. 
"Sem pojdi, Meta!" sem jo pozval nekoliko osorno. 
"Saj grem!" je odgovorila tiho. Nato je pristopila k mizi, sedla na stol in odvezala ruto pod obrazom, da ji je padla na rame. 
Na obraz ji je padala polna svetloba. Kako naj vam, ljube prijateljice, popisem ta obraz? To je ravno: ne dá se popisati! Pogledal sem jo, ali takoj je odmaknila oci ter jih dvignila proti stropu. Presinila me je misel: ta obraz, nebeski Rafael, se je moral nekdaj ze zibati pred tvojim duhom! In res, v Bologni je bilo, ko sem koprnel pred Rafaelovo podobo svete Cecilije! Nasa Meta je imela obraz te svete Cecilije. Carobni vtis pa so povecavali svetli, na rdece spominjajoci lasje, ki so v debelih kitah tezili sveto Cecilijo z Jelovega brda. 
V meni je vse zakipelo, cesar pa nisem smel otroku pokazati. Moja osornost jo je bila prvi hip preplasila, pa se je hitro ojacila. Meni nic, tebi nic je spregovorila: 
"Brado pa proc deni ! Samo zivina ima lase po celi glavi!" 
Moja brada, na katero sem toliko ponosen, ni bila vsec temu osatu ! To so bile edine besede, katere je Meta tisti vecer v moji druzbi spregovorila. 
Spravili so me spat v gorenjo hiso. Lojena sveca se je prizgala, da nam je svetila po temnih stopnicah, in vzeli smo tudi "hlapca" s seboj, da sem mogel ugasiti luc, kar pri lojeni sveci ni bila malenkost. V gorenji hisi je vse disalo po zitu. Ondi so stale pregrade, katere niso bile pri Presecnikovih nikdar prazne. Bila je tudi "malana". Na vsaki steni se je videla zlata monstranca z belo hostijo, a obdajalo jo je grozdje v isti velikosti, kakor so ga nekdaj prinesli iz dezele Kanaana. Tu je stala tudi postelja, siroka, da bi bila na njej brez tezave vezbala se cela stotnija. Sivo- rdece-belo je bila v umetnih stirikotih prevlecena; na sprednji koncnici, ravno nad zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno veliko bozje oko, da si brez strahu mogel zaspati pod njegovim mogocnim varstvom. 
Legel sem v posteljo na plevnico, ki je bila za moje kosti precej trda. S hlapcem pa sem strl luc, da je po vsi gorenji hisi neprijetno zadisalo. Ali vendar, kako je bilo prijetno lezati tu. Ze ta zrak -- spal sem pri odprtem oknu -- mi je napolnil pljuca kakor voljno in rahlo lasko olje. 
Zatisnil sem oci: okrog mene so se sukale zlate monstrance z belo hostijo in spremljali so jih orjaski grozdi, in tako v tako zivih bojah, kakor jih je videl zidu vdihniti le samouk, katerega je Poljanski dolini rodil neznatni Divjakov mlin ob bistri Hotoveljscici! Janez in Stefan, kdo vaju danes se pozna? Imeni slavnih sinov zadnjega se blescita s kamnite plosce v poljanski cerkvi. Janez in Stefan Subic pa sta legla v zemljo, tiho in ponizno, kakor sta svoj cas zivela, samouka slikarja in kiparja. Bila sta plemenita slovenska sadova nase zapuscene matere zemlje! Velika bi bila umetnika, da sta se tako izsolala, kakor sta izsolala v potu in trudu svoje sinove! 
Na ta dva moza sem mislil prvo noc na Jelovem brdu, in spomin nanje je pomnozil harmonijo, katera je objemala Presecnikovo selisce. 
IV. 
Drugo jutro me je zbudil rahel klic: "Vstati je cas!" Dan se je komaj delal, ko sem ze tical v obleki. Moje telo je bilo okrepcano, ker sem spal, da cesar bolje ne more. 
Spodaj v hisi je ze stala skleda na mizi in kmalu je bila zbrana okrog nje druzba prejsnjega vecera. Da so bili zganci ranega jutra gospodarji, o tem vam ni treba posebej praviti. 
Mati jih je bila polila z "volóvim masovnikom", mi pa smo komaj cakali, da sezemo po zlicah. 
Volóvi maslovnik -- nemogoca beseda! Pa se je vendar dostikrat spominjam, kadar si kvarim svoj zelodec po ljubljanskih gostilnah. Zaliboze, tudi ta jed -- v pinjeno mleko zakuhana moka - je izginila, in prav milo se mi je storilo, ko sem zadnjic izpraseval poljanska otroceta, pa niti eno ni vedelo govoriti o volovem maslovniku. Drugace smo jedli v prejsnjih casih, pa smo tudi drugace rasli in dorasli kot zeleni danasnji drobiz! 
Pred hlevom sva si z Bostjanom, oba goloroka, opasala oselnike ter si snela kose z zida. Liza je prinesla iz hleva posodo penastega, ravnokar namolzenega mleka. Porogljivo se je zasmejala: "Hek!" 
Ali njena porogljivost ni segala do mene: ko sem ze pohajal visoke sole, nisem smel nikdar lenariti o pocitnicah in koso sem bolje poznal nego Justinijanov kodeks! Kosil sem, vozil sem samotez in, kadar so izostali gnojarji, sem si moral se celo kos gnoja oprtati ter z njim stokati do strmega laza. To je bilo najtezje delo, s katerim smo si gorjanci svoj kruh pridobivali. Konjici in volici, ki so se od tedaj mocno zaredili in pomnozili, so tudi gnojarje odpravili. 
Danes smo hoteli kositi otavo na Mlinsah. Hodec proti temu travniku, z gospodarjem nisva mnogo govorila. Ker mi ni drugega na misel prislo, sem vprasal mimogrede: 
"Kaj pa Meta? Ali se snubaci ze oglasajo?" 
"Saj je se otrocja," odgovori oce suhotno. "Posavcev iz Martinovega sela prihaja tja in tja v hiso. No, ne vem!" 
"In dekle?" 
"Kje naj ve, cemu smo moski na svetu!" 
Prav odleglo mi je pri teh besedah, kakor da bi me ta rec kaj brigala! 
Ko sva dospela do Mlins, naju je objelo mlado jutro z nepopisno svojo milobo. Sirno se je razprostiral travnik pred nama. Otava je lepo kazala in rozice so cvetele po zeleni tratini, ki se je vlekla skoraj tja do bukovih gozdov zelenega Blegosa. Pajki so bili napredli po travi svoje mreze, na njih pa je lezala rosa v srebrnih kapljah. Oglasale so se ptice, predvsem strnad, ki je neprestano gnal svoj "cer-cer-cer- ceriii". 
Vse to je pila dusa in kmalu je odmevala od drobnih ptic drobnih glasov. 
Postavili smo se v vrsto. Kakih deset korakov od mene se je oglasil Danijel odlocno zanicljivo: 
"Ali se poskusiva?" 
"Se pa!" odgovorim brez odloga. 
Domaci hlapec mora kositi naprej, in njegova cast zahteva, da ga sokosci ne prekose, ker velja za veliko sramoto, ce bi ga kdo v kosnji za seboj pustil. Danijel je mislil, da bo imel z mano lahko opravilo, in zategadelj me je poklical na dvoboj s koso. Tiste case, drage prijateljice, se nisem bil ta zalostna podrtija, kakor sem danes; zilava moc se je pretakala po mojih udih in nisem se kmalu zbal nasprotnika. 
Kosa pa mi v prvih trenutkih ni hotela prav peti in ne dajati pokorscine; brisal sem jo s travo in z oslo sem zvonil po nji. 
Ze se je zaveselil Danijel: 
"Pa pocivaj! Ze vidim, da nisi od fare!" 
Prezgodaj se je veselil postenjak. Kmalu sem bil v stari vaji; v mogocnih plasteh mi je padala trava in duh sveze zemlje je puhtel od nje. 
Prvi sem prekosil svojo rajdo. Danijel pa je vrgel z jezo koso v travo, da je kar odskocila. 
"Bos kosisce zlomil!" ga je miril Bostjan. 
Bilo je dosti smeha, kar je Danijela se bolj razkacilo: 
"Nocem vec place! Dobi si novega hlapca, Presecnik! K Domacejkarjevim grem koze past, ker res nisem zanic, ce me ze vsaka zaba uzene!" 
Proti devetém sta prisli Meta in Liza. 
Izpraznili smo cerfo kislega mleka. Pod streho sem spravil tak kos crnega kruha, kakor bi ga sedaj s svojim gosposkim zelodcem ne mogel pokoncati, in naj bi slo za zivljenje! 
Po koncanem tem opravilu je spregovorila Meta: 
"Mati je dejala, da naj pride Janez domu." 
Ta Janez sem bil jaz. 
"Cemu?" 
"Mati pravi." 
"Ne grem!" 
K meni se je nagnila in sepnila: 
"Pa z mano pojdi! Ti nekaj pokazem." 
"Ker je delavcev dosti, grem!" 
Vstala sva, da bi odsla. To je opazil hlapec Danijel in je pricel nagajati, kakor smo si svoj cas med seboj nagajali, ce sta fantic in deklic, ko sta se v dolgih srajcicalh okrog letala, kazala si prijateljstvo. Danijel je tolkel po svojem sepastem stegnu ter krical: 
"Moz in zena, 
zlica masla, 
skupaj krave pasla." 
Kaj to maslo in ta krava pomenita, mi se danes ni jasno. 
Meta se je ponosno ozrla proti hlapcetu ter siknila: "Svedra!" 
Ta pa se je se vedno krohotal ter gonil svojo pesem o maslu in kravi. 
"Torej kam?" sem vprasal. 
"Pojdiva do Karlovscice," mi je odgovorila. "Jera se zivi." 
V vasi na Kalarjevem dvoriscu je stal osemletni Kalarjev Lovrica. Nalito polne hlacice ga je bilo in meso je kar viselo od njega. Prvi navihanec je bil med vaskimi otrocaji. Komaj je ugledal Meto, se je glasno zasmejal in se bolj glasno zakrical: 
"Lisica! hoha! lisica!" 
Sedaj pa sem nekaj dozivel. Dekle se je pretreslo in sapa je kar zapiskala iz nje. Bliskoma je bila z roko pri zemlji ter dvignila kamen, kakor ji je ravno pod prste prisel. 
Lovrica je poskusal hitro odkuriti, ali bilo je ze prepozno. Meta je z veliko spretnostjo zavihtela svoj kamen ter zadela Lovrico zadaj v tarcico, da je lomil roke ter z najvecjim tuljenjem zbezal k materi v vezo. 
Polozaj mi je bil jasen. V vsem nasem pogorju ga ni bilo cloveka, da bi se mu ne bilo pridelo kako smesilno ime. Radi lepih svetlih las je bila Presecnikova Meta "lisica". In te "lisice" se ni mogla otresti, ker je javnost opazala, da jo spravlja v najvecjo jezo. 
Hotel sem ji dati nekaj ocetovskega pouka: 
"Kaj pa vendar pocenjas? Ali je kaj takega spodobno za zensko?" 
Slo ji je na jok: 
"Morem kaj, ce imam te grde lase?" 
Se vedno sem ji hotel biti oce: 
"Povej mi, Meta, kedaj je nas Blegos najlepsi? Ali ne tedaj, kadar ga objema jutranja zarja? In kedaj se ti Stari vrh najbolj dopade? Ali ne tedaj, ce okrog in okrog njega zari vecerna zora? Ti pa se hudujes, da si prinesla s seboj na svet zarjo, ki ti noc in dan obseva obraz! Ali sedaj vidis, kako si nespametna?" 
Takrat sva se spustila s pota nizdol na senozeti, katere se po bregovih spuscajo do Karlovske doline. Po teh senozetih sva hodila ze pred petimi leti in ze tedaj sta se jih oklenili najini srci. 
Takoj pod Jelovim brdom izvira Karlovscica v precej mogocnem tolmunu. V nji se zrcalijo jeseni in nekaj drobnih macesnov, ker je cista kakor kristal. Nato pa sumi po bregu, napravlja majhne, sumece slapove, ki se zopet nabero v tolmune, dokler ni med sumom in penami dosezen globoki dol. Po vseh tolmunih pa zivi mnozica crnozelenih postrvi, da voda kar zatemni, kadar pred tabo svignejo pod skalnati rob. 
Dolgo je molcala; koncno pa je le ponizno spregovorila: 
"Ne bom se vec jezila!" 
Prisla sva do najvecjega, ki je tical nekako v sredi bregovja. Obdajalo ga je gosto jelse in to grmovje je ustvarjalo nekako lopo. V to lopo sva se podala ter sedla na mehko travo. Sedela sva v senci, a tulmun sam so obsevali soncni zarki. Na suhi veji nad vodo je cepel debeloglavec, sivi kacji pastir. Gorkota je prebudila iz spanja belega vecernega metuljcka -- mi gorjanci bi rekli "motovilcka" -- ki je tical pod zelenim listom. Hotel je poskusiti svoje zaspane moci in vzdignil se je v topli zrak. Ali debeloglavec je prezal in takoj ga je pograbil, da so se bele peruti v koscih usule od drobnega mucenika. Nato je ropar z oskubenim trupelcem suhotno odfrcal, da si je drugod v miru napravil obed. 
"Je ga!" je vzkliknila Meta. Bele peruti so padale v vodo, kjer se je takoj zaculo posebno pljuskanje. "Jera se oglasa." 
Pristopila je k vodi ter lahno dvignila roko. Jaz pa sem moral ostati na svojem mestu. Od tam sem videl, kako je izpod skale, okrog katere so se nabirale pene, priplavala velika postrv, katera je pljuskala po belih koscih na vodi. 
Bila je "Jera", ki sva jo ze pred petimi leti spoznala! 
Prisel je ukaz: "Kobilice lôvi!" 
Clovekoljubno je se dostavila: "Pa steri glavice, da ne trpe prevec!" 
In ljubljanski kavalir se je plazil po bregu ter pokorno lovil brzoskoke kobilice. Trl sem jim glavice, tako da sem imel v hipu rumene prste na roki. Castite dame, z otrokom sem postal otrok, naravi sem slonel v narocju, z njo sem dihal in zivel! In prav nic se ne sramujem povedati vam, da se mi se danes sanja v dolgi noci, kako lovim kobilice po travah ob slapih sumece Karlovscice! 
Prinasal sem jih dekletu, ki je vsako posebej spustilo v vodo. Ondi se je Jera gostila. Postavila se je bila ob strani tik curka; kadar je prineslo kobilico mimo, je ze izginila v nenasitnem zelodcu. 
Sestnajst po vrsti jih je Jera pozobala tisto jutro; sele za sedemnajsto se ni vec zmenila, tako da jo je curek odnesel. 
Nato je hotela prebavljati. Splavala je h koncu tolmuna, kjer je obstala. Drzala se je prav pri vrsini, da ji je gledala plavut iz vode in da so se jasno razlocevale crne in rdece pike. Pri tem je Jera bila mirna, kakor kos lesa, ki je obstal v mirni vodi, samo vcasih je z repkom pomahala in bistri ocesci sta se ji svetili kot iskri. 
Ko sem pristopil, ni takoj zbezala. Polagoma se je potapljala, zmeraj nize, zmeraj nize, dokler je ni dno vzelo mojemu ocesu. "Tebe se je zbala! Sedaj jih pa nekaj ujamem, ce jih hoces jesti." 
Peljala me je k nizjemu tolmunu, ki je bil bolj plitev in katerega so obdajale votle skaline, pod katerimi se ribe rade skrivajo. Ko sva pristopila, se je potegnil temen oblak: toliko se jih je skrilo pod skalo. 
In spet sem nekaj posebnega dozivel. Vrgla je ruto z glave in odvezala se tisto, ki jo je imela okrog vrata. Pri tem se je sramezljivo obrnila v stran, da bi ne opazil, kar ni bilo namenjeno mojem pogledu. Vrgla je ruti v travo, a s tem je bilo sramezljivosti v vsakem oziru zadosceno. Obrnila se je k meni, kot bi imela deset rut okrog vrata; na rokah pa je pricela vihati rokavce. Ko so bili na obeh rokah zavihani, je legla na breg, rekoc: 
"Da bi me le kaksna ruska ne uklala!" V pogorju je "ruska" to, kar je mravlja v ravnini. 
Brez strahu je potem segla pod skalo, in sicer tako globoko, da ji je voda mocila zavihani rokavcek. 
S ponosom je zaklicala: "Jo ze cutim!" 
Kdor ve postrvi z roko loviti -- jaz sem strokovnjak v tem -- ve tudi, kako se polasti lovca zadovoljstvo, ce je spravil zival pod skalo v tako stisko, da vec uiti ne more. 
To zadovoljstvo je obcutila tudi Meta: 
"Mislim, da mi vec ne uide." 
V tej nadi je prisla eni roki se z drugo na pomoc, tako da je imela obe v vodi in pod skalo. Pri tem, ko se je tako pehala za ribo, je nevede dvignila desno svojo nozico. In to precej visoko, da se je pokazala mecica, kakor iz belega kamna izklesana! Bil je pogled, da bi se ga bili sami bogovi razveselili! Da sem ga bil tudi jaz vesel, mi lahko verjamete; a verujte mi tudi, drage prijateljice, da me niti senca kake napacne misli ni preobdala pri tej devisko-nedolzni nozici, ki se mi je takrat odkrila! 
Ali glorije je bilo konec. Meta je nekaj zastokala, nato je bliskoma potegnila roke izpod skale in se vzdignila z zemlje. Bila je tako ostrasena, da se ni mogla z mesta ganiti. 
"Kaj je?" 
Ni mogla odgovoriti, samo z roko je kazala v vodo. Priblizam se bregu in takoj ga opazim, tistega najvecjega sovraznika "ribica z roko". Po belem pesku se je bil priklatil od onega brega, vlekel se je prav ob tleh in malo, trikotno glavico metal tja in sem. Okrog te trikotne glavice je neprenehoma strigel s crnim svojim jezickom, a po hrbtu je nosil kriz v debeli verigi. 
Pobegnila je po senozeti navpik. Pri vaski poti na tratini je lezal Kalar. V roki je tiscal odprt noz in v zemljo suval z njim. Nekaj je grcal in nerazumljivo govoril. Pri najinem prihodu vzdigne glavo: 
"Dekle naj gre naprej." 
Ocividno je bilo, da hoce z mano govoriti. Meta je odsla, Kalar pa je pricel: 
"Jezicni dohtar, kaj?" 
Pritrdil sem mu. Dolgo je zrl predse. 
"Morda mi napises pismo za sodnijo, da bi potem clovek tisto sam nesel v Loko, kjer bi ga zaprli brez litanij in brez zandarjev. Teh se bojim in nocem, da bi me pred otroki uklepali." 
Gledala sva si obraz v obraz. Precej casa. Nato je omahnil in zopet je sekal z nozem po zemlji. Ko se je umiril, mu recem: 
"Poslusaj dober svet! Krivico si mu delal, Luka, to je ena; in kazen je ze sestnajst let lazila za teboj; vest te je razjedala, in to je hujse od jece. Ali ni res?" 
Samo zastokal je. 
"Reci mu, da ti je zal krivice in da naj v bozjem imenu pozabi. Bos videl, da pozabi, in vse je izravnano." 
Ker ni bilo odgovora, sem odsel. 
Sredi vasi sem Meto dotekel. Mogoce in skoraj gotovo je, da jo je mucila radovednost, kaj mi je Kalar povedal. Vas vsaka bi bila vprasala po tem, moja deklica pa ni odprla ust -- bila je znacaj! 
Pri Kalarjevi hisi je kazal razmrseno svojo glavo Lovrica izza vogla. Se vedno mu je tical jok v grlu in culo se je kakor ihtenje, ko se je drl: 
"Lisica! hoha! lisica!" 
Meta se se zmenila ni! 
Z macesna pa se je se vedno oglasal strnad: 
"Cer-cer-cer-ceriii." 
V. 
Vsak dan v tednu smo spravljali otavo. Nalagali smo jo na vozice, s katerimi se je tezko vozilo po slabih potih. Tu in tam smo se morali kar vsi podstaviti, da se ni vozicek zavrtel po bregu. Trpeli smo in trudni smo légali spat! 
Z nedeljo je prisel shod na Gori. Zjutraj je bila masa in ob desetih tudi. Kdor je bil zjutraj v cerkvi, je ostal potem doma. Kar je bilo mladega, je hitelo k desetemu opravilu. 
Pri Presecnikovih sta najprej odrinila oce in mati s postavnostjo, ki je last pametnih Ijudi. Nato sta odsla Danijel in Liza. Ze v vezi sta se prepirala, in ta prepir se je vlekel z njima, ko sta bila ze dalec od hise. Danijel je hotel, da bi mu dala Liza nekaj denarja, Liza pa se je temu z vso odlocnostjo ustavljala. Do Gore je hlapcic brez dvojbe iztisnil zahtevani goldinarcek iz starikastega dekleta in gotovo je tudi, da ga je potem zapil. 
Pred hiso sem cakal, da pride Meta. Sicer pa ni bilo dogovorjeno, da bodeva skupaj hodila. To pa se je samo ob sebi umelo; nikomur se ni cudno zdelo, ne ocetu ne materi. Ni je hotelo biti iz gorenje hise, kjer se je nekje -- kamric in cumnat je bilo tam gori vse polno -- oblacila. 
Kar se tice moje osebe, sem jo bil zavil v oblacilce, casu in kraju jako primerno. Posebno je bilo to oblacilce primerno kraju, ki lezi -- kakor veste -- ze posteno visoko v hribih. Kdor lazi po hribih, mu je nositi posebno obleko, kar tudi veste. Ze nekaj let sem lazil po gorah, zatorej mi v tem oziru ni primanjkovalo nicesar potrebnega. Prav nic se mi ni cudno videlo, nasprotno, zdelo se mi je edino pametno, da sem paradiral pred Presecnikovo hiso, kakor bi se odpravljal na Begunjscico ali na Kredarico. Na nogah sem rozljal z dobro zazebljanimi cevlji; méci pa sta ticali v sivih nogavicah, ki so segale do kratkih hlacic, bingljajocih mi okrog nagih kolen. Vsi ti krasoti se je pridruzil se temen suknjic, zadaj narejen "na ploh". Ni mi treba se posebej povedati, da mi je cepel na glavi obrabljen in zasvaljkan klobucek, in sicer s krivci, kakor hribolazcu pristojé. 
Zivel sem v prepricanju, da sem jako pametno, jako okusno in predvsem tudi jako prakticno oblecen. Ni mi prihajalo na misel, da sem podoba, kakor v teh krajih morda se nikdar nastopila ni in katere velika smesnost prebivalstvu ne bo odsla. Vtisom smesnosti so nasi pogorci jako dostopni! 
Koncno je Meta vendarle prilezla iz hise. 
"Kje vendar ticis?" sem se zajezil. "Na Gori se ze ,ta dolga' zvoni, midva pa se se odpravila nisva." 
"Dosti je se casa," se je kratko odrezala, "pol ure, pa bomo gori." 
Takrat je opazila moje do kolen segajoce nogavice - dolge nogavice je smela v pogorju samo zenska nositi - bingljajoce moje kratke hlacice in moj od zadaj siroki deski podobni suknjic, pa se je skoraj do tal sklonila, tlesknila z rokami in se nato zacela na tak nacin smejati, da so ji kar solze lile po licih. 
"Kaksen si vendar? Vsa Gora se ti bo smejala! Kdo more s takim hoditi?" 
In zopet se je spustila v smeh. Nic mi ni pomagalo: v najvecji hitrici sem se moral preobleci in odloziti hribolaznisko svojo slavo. Samo posvaljkani klobucek je dobil milost v njenih oceh, in to radi krivcev, ki so bili deklicu vsec. 
Na drugo stran pa ne morem zamolcati, kako se je bil ta spacek sam oblekel in napravil. 
Takrat v kmeckih hisah se ni gospodarila tista zoprna gosposcina, s katero se danes pacijo nasa dekleta. Ce se v Poljanah postavis na brv pred cerkvijo, pa ti prihajajo z bluzami, in vrag naj me vzame, ce ni vsako leto vec klobukov na zenski strani. Na nogah, ki se vcasih merijo z velikostjo colna, pa se blesté beli ali se celo zelenkasti ceveljcki. Clovek bi najrajsi skocil z brvi v Locilnico, da bi mu ne bilo treba gledati, kako se deklice trudijo, da postanejo v mladih letih prave grdobe. Morda nam pridejo se srecni casi, ko bodo nasa dekleta s klobukom na glavi vodo nosila, v zadrgnjenih modrcih pa plela zito in korenje! 
Meta te sege ni poznala. A vzlic temu se je bila napravila, kot je napravljen oltar pri najvecjih cerkvenih slavnostih. Nosila je svetlosivo kamrikasto krilce, na katerem sta se pocez vlekla dva v zobce nabrana rumena trakova, da se je videlo, kadar je korakala, kakor bi se vili po kamriku dve rumeni kaci. Okrog obraza je imela modro rutico, ki jo je bila pod vratom prav lahno zavezala. Pri prvem koraku ji je zdrsnila na ramena, da se je v vsej krasoti odkrila lepa glava. Svetle lase si je bila prevezala s trakom iz crnega zameta, kar se ji je prav cedno podalo, skoraj se bolj nego glavnik iz rumene kovine, ki je gledal kot zareca krona izmed plavkastih kit. Mojo posebno pozornost je vzbujala zelenkasta surovosvilnata ruta, katero si je bila ovila okrog vrata. Ta vrat pa je cvetel izmed neznih belih spic kakor "zenincek", ki poganja v svecanu med belim snegom! Ta svilnata ruta je bila pripeta za tilnikom, da se je ondi napravljala ljubka jamica, pripeta pa je bila tudi spodaj, kjer sta ze silili na dan roznati dve gredici, o katerih bi bila nepotrebna vsaka daljsa pripomba. Kadar se je prestopala, so zavrsala okrog Mete spodnja krila, in kadar je predalec stopila, so se zasvetile nogavice in prikazali se cizemcki, prikladni vsaki gosposki nozici. Recite, kar hocete, bila je zala kot roza v maju! 
Prav zelo sva morala pospesiti svojo hojo. Dospevsi k cerkvi, pa vendar nisva se prav nic mudila. Zbrana je ze bila velika mnozica. Ta je postajala med stanti v bregu na levo od cerkve. Prodajala se je obleka, ponajvec pa sladke reci. Ali pred maso se se ni kupovalo; se celo Veharjev Nace iz Delnic ni imel kaj posla. Stal je kakor rabelj tik klade, v katero je bila zasekana ostra sekira. Tu so se sekali struklji. Ce si mehko, pokonci postavljeno blago z enim udarcem presekal, bilo je tvoje; ce se ni posrecilo, moral si placati, strukelj pa je ostal Nacetu. To sekanje je tisti dan na Gori povzrocalo najvecje zanimanje! 
Skoraj med zadnjimi sta prisla Simen in Luca. Ta je nosila peco brez spic, nad obleko pa star, rjavkast "ras", ki je bil spredaj na dveh mestih nazaj pripet, da se je kazala rdeca podloga. Bila je to vroca, stara obleka za stare zenske in ze tedaj precčj redka. 
Kakor dvoje plahih scenét sta se priblizala cerkvenim vratom. Tam je Kalar, bled kot stena, odstopil od moskih, s katerimi se je razgovarjal. Stopil je pred Simna. Mnozica je takoj postala radovedna in pritisnila k mestu, kjer sta stala Kalar in Skalar. Luca je v strahu zanihala: "Za bozje rane, vsaj pred cerkvijo nama daj mir!" 
Oni pa je razlocno in glasno spregovoril: 
"Krivico sem ti delal in sedaj mi v imenu svete Trojice odpusti in pozabi!" 
Simnu se je povesila celjust in lovil je Kalarjevo roko: 
"Vse je pozabljeno, Luka, vse je pozabljeno! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" 
Mnozica je napravila prostor in roko v roki sta prekoracila prag gorske cerkve. Ves cas je Simen ponavljal: "Vse je pozabljeno, vse je pozabljeno." Luca pa je od nekod iz obleke potegnila molek ter premikala med prsti debele njegove jagode. 
To je bila prva senzacija shoda na Gori. Druga je nastopila po masi. A bila je manj ginljiva in zame necastna. 
Gorska cerkev je bila ze v otroskih letih vrhunec mojim zeljam. In res, ko sem dobil prve hlacice, me je vlekla mati na malega smarna dan na Goro. Tezko sem hodil, zejo sem trpel, a vse je bilo pozabljeno, ko me je mati v cerkvi tik sebe imela. Veroval sem v nebesa in mislil sem, da sem tisti dan vsaj v prednebesih. 
Globoko me je zanimala ob strani na zidu velika freska, kjer je gonil sv. Jurij konja proti velikemu zmaju. In ta zmaj -- prava peklenska prikazen -- je bila zame najpomembnejsa tocka. Se bolj sem ga obcudoval kot devico, ki je ticala za zmajem ter kazala najvecjo grozo. To devico naj bi bil resil sv. Jurij s svojim naskokom. Legenda sv. Jurija se je predstavljala torej v najvecji naivnosti, a vzlic temu zelo dobrodejni naivnosti. 
Mogocno konkurenco tej sliki pa je ustvarjal veliki oltar, na katerem je kraljevala Nasa gospa z Gore. V zidu za oltarjem je bilo napravljeno okno iz rumenega stekla in, kadar je sonce zasijalo, je bilo videti Marijo, kakor bi se kopala v samem zlatu. Po moji takratni sodbi se sploh ni moglo na svetu kaj lepsega nahajati. 
Ko je nato stopil pred oltar masnik v srebrnem plascu, ko se je po bozjem hramu kadila vonjava in so na koru zapele pevke, sem bil trdno preprican, da prebiva v nasi sredi Bog in da bo njegova mati zdaj in zdaj stopila s trona, ki je bil obdan z rumenimi soncnimi zarki. 
Tudi danes je bila cerkvica polna. Na steni je se vedno reseval sv. Jurij svojo devico in na celadi je se vedno nosil velika strucova peresa. Tudi Mati bozja je kraljevala v svojem zlatu. Od oltarja so se kadile vonjave in na koru je pela Zganjarjeva Ursa: "Ko v jasnem pasu primiglja . . ." Kje pa so bili moji nekdanji obcutki? 
Sv. Jurij se mi je videl, da je slabo slikan, in devica, katero je reseval, je imela pravzaprav obraz brez vsakega zivljenja. Mati bozja v svojem rokokotronu je bila slabo izrezljana in prekricece z barvami prevlecena. Vrhu tega je bil nerodni cerkovnik ubil rumeno sipo v oknu, da se je videla luknja, ki je mocno motila zlati svit okrog sv. Device. Zganjarjeva Ursa pa se je vcasih bolj drla nego pela. 
Zalibog, da ni dano cloveku, da bi ostal otrok vse svoje zivljenje! 
Bozjo besedo nam je tisti dan na Gori oznanjeval gospod Jakob, kaplan v Poljanah. Ko je stopil na priznico, sem mislil, da ga ne bo nosila. Ker je bil dolg, sem se bal, da mora z glavo vzdigniti stresico nad seboj. Ali vse se je uredilo. Gospod Jakob je pricel mnozici govoriti preprosto, naravno in lahko umljivo. Politika se takrat se ni mesala v cerkvene govore, zatorej je gospod kaplan o nji molcal. Razlozil je kmetu, kako gospodarstvo zahteva, da se mu njivica boljsaj od leta do leta, njegov vecni blagor pa zopet zahteva, da se mu boljsaj dusa od dne do dne. To misel je gospod Jakob tako cedno razpredel, da se je vse lepo ujemalo. Ko pa je pri koncu poudarjal, da se nam dusa silno poboljsa, ce izzenemo iz nje sovrastvo, in da si clovek prisluzi najlepsi venec pri Bogu, ce odpusti sovrazniku, ki mu je delal kri- vico, je stal Simen Skalar zbrani srenji pred duhom, in src se je polastilo globoko ginjenje. Doli pri vratih je na zenski strani nekaj viknilo, ta vik se je takoj ponovil pred oltarjem in potlej v sredi: v hipu je bilo zenstvo v joku! Dobro si oznanjeval bozjo besedo, gospod Jakob! 
Po opravilu sem cakal, da se je cerkvica izpraznila. Ko sem stopil na sonce, so v stolpu se vedno nabijali, da je odmevalo od Blegosa in Mladega vrha. Pri Veharju se je ze sekalo in pri stantih je bilo ze precčj razprodaje. 
Cerkovnik je imel ta dan nekako "divjo gostilno", kjer si dobil juhe in kruha. Kdor ni imel sredstev, da bi sel k Posevcniku, ki je imel na Malenskem vrhu boljso in drazjo gostilno, je ostal pri cerkovniku. 
Na stopnicah pri meznarju sta sedela Simen in Luca. Med njima je stala siroka in globoka posoda z juho, to se pravi, s kropom, po katerem so plavali redki cinki masti. 
V to posodo je drobila Luca bel kruh. Te posode bi pri sedanjem slabotnem rodu stiri glave ne premagale, ona dva pa sta jo hitro izpraznila. 
Luca me je zagledala in opazil sem takoj, da je v hudi zadregi, ker sta mi bila dolznika, a sta vendar tako "razkosno" zivela. Nekaj se je opravicevala, a nisem ji dal govoriti. Sreca danasnjega dne je nji in Simnu sijala raz obraz. Povem pa vam, kakor je bila grda, v tistem trenutku se mi je videla lepsa od vas gosposkih zensk, in naj ste zavite v svilo in zamet! 
Slovenska kmetica, se vedno te premalo spostujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po andaluskem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hise, da bi moz prevec v pivnice ne znosil, da bi se otroci ne spridili. Malo imas od zivljenja, uboga ti mucenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlacena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spis navadno na slami in pod raztrgano odejo ter jes, kar mozu in otroku ostane! - 
V blizini sta cakali Meta in Liza. 
"Ali bos nama kaj kupil?" je vprasala zadnja sladko. 
"To se ve!" 
Meta pa je nekako v strahu spregovorila: 
"Stopimo v stran, tam prihajajo Posavcevi." 
In res so prihajali Posavcevi iz Martinovega sela. Stebale visoko cez kolena, kamizolice ob rami, na telovnikih pa debele gumbe, kateri so se svetili kot srebro! Trije bratje so bili: dva dve kladi, tretji pa dolga dreta. Ta je bil Urbel, ki je nekaj za Meto gledal in lazil. Imenitni razsajavci po shodih in pivnicah, za tepez pa, kakor bodete kmalu videle, zanic. 
Stopili smo pred njimi v stran. Najprej sem kupil vsaki ruto, da se v njo spravi, kar jima nakupim. Na tem mestu je prodajala Marusa iz Selske doline svoj "mali kruhek". Ponujala je iz "malega kruhka" konje, peteline in velika srca. Najvecje tako srce je lezalo v sredi in z umetnim cvetjem je bilo cez in cez preprezeno, da se je vse treslo, ce si vzel v roko ta ponosni izdelek Maruse iz Selske doline. 
Med cvetjem je tical bel listek, kjer so bili zapisani Jenkovi verzi: 
"Snoci je jokala, 
dan's ni vesela, 
to bo se stokala, 
starca je vzela." 
Morda niso bili ravno Jenkovi verzi, ali nekaj takega podobnega je bilo. 
Omenjeno srce sem kupil Meti, manjsega brez cvetja pa Lizi. Nakupil sem potem se drugih slascic. Tu in tam smo se smejali nad napisi, ki niso bili ravno okusni in tudi ne priporocljivi. Bili smo pri najboljsem delu, kar zahrope za mano raztrgan glas: 
"Lisica, lisjak sta pila tobak!" 
To je tulil Urbel; drugi dve kladi pa sta se bolj skrhano nadaljevali: 
"Tobaka ni b'lo, sta pila vodo!" 
Lisica! V meni je zaledenela kri. Zadnja kaplja krvi je izginila tudi Meti s cvetocega obraza in ustni sta ji bili beli kot vosek. Culica z mojim velikim srcem ji je zdrknila iz rok ter padla na zemljo. 
Urbel je se enkrat zakrulil: 
"Lisica, lisjak sta pila tobak!" 
V meni se je zbudila zver, ki tici v vsakem cloveku. Pri olikancu tici sicer v temni jeci, ali gorje, ce jo prebije! Meni jo je tisti dan prebila. Obrnem se ter vprasam srepo, komu velja to. 
"Komu?" se zasmeje Urbel. "Tebi in lisici, ki lazi s teboj! Pa tudi krivce bos dal sčm!" 
Ze je stezal kosceno roko po mojem klobuku. Meni se je ulegla rdeca megla pred oci. Z vso veliko svojo mocjo - tacas sem bil prvi Ijubljanski telovadec -- sem ga usekal po rezecem se obrazu, da je v hipu izgubil ravnotezje ter z dolgim svojim telesom trescil Marusi iz Selske doline v bogato zalogo "malega kruhka". 
Nato sem bil bliskoma pri bratih, ju zelezno pograbil za tilnik, z glavama nekoliko pozvonil, da je tlesknilo in da sem kar videl, kako so se delale bule. Pri tem sta jima kastorca dalec proc odletela. Nato sem se vsakega posebej ocevljal, da ju je zaneslo po bregu, kjer sta lovila svoje kamizolice in lovila z roko tudi po travi, da bi se ujela, kar se jima je koncno posrecilo. Potem pa sta se spustila v beg. 
Tudi Urbel se je medtem izvil iz desák in kolicev, popadel klobucek in kamizolico ter jo med krohotom mnozice popihal nizdol, kakor da bi ga sapa nosila. 
Bili so kricaci, ali korajzo so imeli samo v hitrih nogah! 
Zgodilo se je torej ! Doctor utriusque iuris -- strokovnjak zasebne in cerkvene pravice se je stepel pri cerkveni slavnosti ter nastopil tako junasko, da mu nasprotniki se krivcev vzeti niso mogli! Vecje slave v pogorju doziveti ne mores! Ko pa sem prisel k zavesti, me je kar mraz preletaval in sram me je bilo, da si nikomur nisem upal pogledati v obraz. Koncno sem pa le dvignil pogled proti njej, ki je bila pravzaprav povod vsemu pretepu. Iz njenih oci mi je zarelo nasproti najvecje obcudovanje in vsa srecna je vzdihnila: 
"Grozno zal se mi zdis!" 
Zel sem torej najvecje priznanje, ker je v pogorju "grozno" ali "strasno" vrhunec, ki se sploh doseci dá. 
Prigugal se je tudi Danijel. Z junaskim pogumom je pograbil kastorec na tleh ter ga zalucal za onimi, ki so bezali. 
"Da boste kaj na glavi imeli," je vpil, "kadar vas postavijo za strasilo v turscico!" 
Tudi Jakopin se je oglasil: 
"Hoj, prav, da bodo vedeli ljudi v miru puscati." 
Danijel pa se je obrnil se k meni, rekoc: "Dali smo jih!" 
Ali vse to mi ni dalo novega poguma in se vedno hudo potrt sem hodil z Gore na Malenski vrh. 
Med potjo me je vprasala Meta sramezljivo: 
"Kaj ce biti, kar je napisano na srcu?" 
Cmerno sem odgovoril: 
"Kaj ce biti? Ce mlada starega vzame, joka potem! Drugega biti ne more." In dodal sem: "Ce mene vzames, pa bos tudi jokala!" 
V stran je obrnila obraz in nicesar ni vec govorila. - 
Pri Posevcniku se nam je pridruzil gospod Jakob. Niti z besedico ni omenjal pretepa, pac pa sva se zivo spominjala casov, ko sva skupaj ticala na klopeh ljubljanske gimnazije. Bil je mocan in na svojo moc osaben. Ta osabnost ga ni minila, ko je ze maso bral in kaplanil v Poljanah. K Sovri na Videmski prod sva hodila ter zbirala ploscaste kamnice. Potem sva se postavila na cesto pred Vidmom in tekmovala, kdo dalje vrze. In ploscasti kamnicki so zvizgali cez visoko cerkveno streho. Vsak sva si pripisovala zmago; prepir pa je resil gospod Jernej, ki je prisopihal izpod poljanskega stolpa ter si enkrat za vselej prepovedal, da bi s svojimi kamencki razbijala opeko na zupniscu ali pa se celo sipe pri skofovi sobi. 
Gospod Jakob ni hotel delati nikomur zgage. Ker je vedel, da bodo plesali, je takoj, ko je bil obral nekaj suhega mesa, odsel. 
Plesali so na Posevcnikovem skednju. Takoj po odhodu gospoda kaplana je zacelo skripati s tega poda. Kozeljevec iz Murave se je poskusal na klarinetu, Klepac iz Cetene ravni pa je obdelaval harmoniko. K tej ne posebno prijetni godbi so vlacila dekleta svoje fante. V pogorju je namrec stara navada, da plesice silijo k plesu in da se dajo plesalci prositi. Tako sem opazil, da se Danijel ni hotel prej zasukati, dokler mu Liza ni dala za bokal vina. 
Jaz sem ostal zvest svoji mestni segi: 
"Meta, ali greva?" 
Obrnila se je proti Barbi: "Mati?" 
"No, pa le!" je ta odgovorila. 
Plesal sem z njo. Pricetkom se ni hotela k meni nasloniti, ali kmalu se je vdala in slonela mi je na prsih, da sem kar cutil, kako ji je utripalo srce. Cudno je, kako ve to zenstvo v pogorju plesati! Kdaj se plesanja nauci, kje se ga nauci, kdo ve? Plese ti pa, kot da je ustvarjena za ples. 
Ko sva doplesala, sem peljal Meto po stari segi k mizi ter ji natocil vina v kupo. Le malo je namocila ustne, po sem obrazu pa ji je gorelo. Tudi mati Barba je bila srecna in z velikim dopadenjem je objemala hcerko. Bostjan - trezni moz, previdni moz -- pa je bil videti manj zadooljen; rekel pa ni nic. 
Z Meto sva se enkrat nastopila. V gosli sem vrgel tako visok znesek, da se je samo ob sebi umelo, da velja naroceni ples izkljucno le nama. Na poti k skednju mi je razodela zeljo: 
"Nekaj bi rada. Ce pleses, malo z nogo ob tla udari! Tako je lepo!" 
Ko sva plesala, je stalo ob strani vse polno gledalca. Vsi so se v duhu udelezevali plesa. Danijel je krical: "Suci jo!" Jakopin pa: "Dobre volje, Janez!" 
Meti so roze cvetele po obrazu in po vratu, posebno kadar sem med plesom udaril z nogo ob tla, da se je vse zatreslo . 
Po tem plesu je Bostjan placal in odsli smo. Na poti proti Jelovemu brdu je Meta spregovorila: 
"Strasno je bilo lepo!" 
Bostjan pa je dostavil: 
"Posavcevega pa zdaj ze ne bo vec k nam." Iz teh besed je odmevala tiha resignacija, tiha odpoved nadam, katere je trezni in razsodni moz morda gojil v svojem srcu. 
Pri materi pa ni dobil podpore. Barba je namrec vzkliknila: "Za tako surovino ne maram pri hisi!" Njeno oko je z globoko ljubeznijo sledilo hcerki, ki je korakala ob moji strani ter zopet in zopet hitela: "Hudo je bilo lepo!" 
Dan pozneje sem sel nekaj iskat v gorenjo hiso. Hodec mimo cumnate, kjer je imela Meta svoje reci, vidim, da je bila odprta njena skrinja. V predalu za obleko je bila razgrnila nad to kos belega papirja, in na tem papirju je lezalo moje "srce" z Gore; listek z napisom pa je bila Meta prav skrbno odstranila. 
O moji starosti potemtakem Presecnikovo dekle ni bilo prepricano! 
VI. 
Otava je bila pod streho. Pricela se je mlatva. Od jutra do vecera je pikapokalo s Presecnikovega skednja. Nasad za nasadom smo omlatili, omlacene snope pa z otepalniki obdelovali, da se je kadilo plev in prahu. Sest nas je mlatilo; ker Danijel pri sestih ni vedno "v vizi" ostajal, se je Liza prepirala. Psenica je bila bogata in debelega zrna. Velnik je pel in v velikih vrecah smo odnasali zito v gorenjo hiso, v kateri so se polnili predali gospodarju in druzini v veselje. 
Na soboto precčj pozno popoldne je zapel zvoncek pod vasjo. Kot bi trenil, so potihnili cepci po skednjih, je ponehalo kricanje otrok in vsa vas se je zavila v skrivnostno tisino. 
Obhajilo gre! Iz vsake veze so suli prebivalci; sredi vasi pa je obstal gospod Jakob, v zlatopretkani bursi dvignil Boga ter blagoslovil klececo mnozico. Bog sam je prisel v pozabljeno gorsko vas, k revnemu, raztrganemu leziscu je prisel, da bolnika ozdravi ali pa mu poda svojo desnico, da ga popelje cez temni prag smrti do soncnih vecnih visin! V velicastnejsi obliki se ti pac ne more odkriti demokraticna misel v najvecji popolnosti! 
Obhajali so Luco. Oslabela je bila in smrt je hodila okrog koce. Pa ji je vendar zaenkrat se prizanesla, da je okrevala in da ji ni bilo treba umreti. Od Fortunovih so mi sporocili, da je pustil gospod Jakob zame pismo in da ni mogel cakati, ker se mu je radi sobote domu mudilo. 
Sel sem iskat tega pisma. 
Skoraj v vsaki vasici v pogorju naletis na gospodarja, ki se rad baha, bodisi s premozenjem, bodisi s kako drugo stvarjo. Na Jelovem brdu je bil tak bahac posestnik in ostir Fortuna, ki si je z vinsko kupcijo nekaj denarja pridobil. 
Kar sem poznal to hiso, se je bahala: oce je ob vsaki priliki metal svoje bogastvo na mizo, otroci so ga pridno posnemali. 
Vlekli so nekoliko na gosposko stran, posebno hci. Ta je bila dve leti pri nunah v Loki in je od tam prinesla nazaj novo ime. Prej je bila Katra, po loski soli pa Katinka. 
V gostilni pri Fortunovih sem dobil pismo, katero so mi pisali iz Ljubljane ter me opozarjali, da bi pisarna ne mogla dolgo vec prenasati moje odsotnosti. Pri vstopu je Katinka prav sladko zagostolela: "Kako, da k nam nic ne prihajate, gospod doktor? Kaj smo se vam pa zamerili?" Vikala me je, zatorej sem bil prisiljen, da sem jo tudi vikal, kar se mi je zdelo silno zoprno. 
Dekle je bilo se dosti dobre podobe, ali ticala je v nekaki gosposki kocemajki, kateri se je kar videlo, da je bila za cenen denar kupljena pri Kajdetu v Loki. Tudi govorila je nekako po knjigi, prav po "Danici", na katero so bili Fortunovi naroceni. 
Ponovila je: "Kaj smo se vam zamerili? Gospod sodnik ostaja vselej pri nas, kadar prihaja na pravde sem gor. Kaj tisto! Dati imamo vsakemu kaj, kdor pride k nam, in naj je se tak gospod!" 
Da jo potolazim: "Prinesite mi polic vina, gospodicna Katinka! To vem, da tocite dobro pijaco." 
"Gospodicna" se je urno zasukala ter odhitela s policem po vina. Ko je postavila polno steklenico predme na mizo, je prisedla ter vprasala zadovoljno: 
"A ni fletno pri nas?" 
"Fletno!" ji odgovorim. 
"Ce naj se govori resnica, je dalec naokrog ni take gostilne. Sam sodnik to pravi, in ta pride dalec po svetu. To vam recem, kjer so pravi Ijudje, gre vse prav!" 
"Dobro se vam godi, to je znano." 
Z ljubeznivim smehom me je pogledala. Pri tem se je to zoprno zénsce nekako cudno sukalo s svojim gornjim telesom, da sem moral opaziti, da ni slabo rejena v svoji kocemajki. -- Vzkliknila je: 
"Dobro pa ze, dobro! Vsako leto nese oce v hranilnico in vsak otrok ima ze svojo knjizico." 
"Boste pa veliko dote imeli?" 
Na to vprasanje je komaj cakala: "Lahko recem, da bo vecja kot dota Presecnikovega dekleta." Bila je prepricana, da me stvar zanima, zatorej je ponovila z nekim pomembnim naglasom: "Vecjo pa ze, kot jo bode imela Presecnikova Meta!" 
Zinem tjavdan: 
"Se boste pa lahko omozila." 
"Lahko pa, lahko! So ze vprasali, ta in oni! Seve, kar tako pa tudi ne grem!" 
Na to baharijo nisem nicesar odgovoril. Ali Katra je dalje predla: 
"Oce je ze dobro storil, da me je pustil dve leti pri nunah. Tam sem se veliko naucila. Ce bi prisla danes v mesto, bi me prav nic ne skrbelo, in gotovo je, da bi se vedela sukati. Postavite kako drugo teslo z Jelovega brda v Ljubljano, pa bo kot mis v mleku, ki si pomagati ne ve." 
Poglejte, poglejte! Skromno se mi je odkrila ter me prepricala, da bo Katinka dobra gospodinja, postavi jo na kmete, postavi jo v mesto! Tedaj dvignem slucajno oci. Prav nic nisem cul, kdaj so se odprla vrata, in vendar je pri vratih stala moja Meta in zelo strupeno je zrla izpod cela. Zdelo se mi je, kakor da bi sveta Cecilija z Jelovega brda prav posebne strele spuscala na gospodicno Katinko. 
Oglasila se je kratko in ostro: 
"Mati pravi, da pridi domu!" 
Mehko se je vmesala Katinka: "Do vecerje je se dosti casa." 
"Le pojdi!" Katri niti odgovora ni dala. Odsla je in, ce me uho ni motilo, je zaprla precej trdo vrata za sabo. Katinka se je smejala: "Tako hodijo pri nas zene po svoje moze!" 
Placal sem. Zunaj je Meta cakala. Nekaj casa sva molce hodila, nato se je pa kar izlilo iz nje: 
"Torej tako! Doma te cakamo! Vecerja ze stoji in zavoljo tebe bom lacna in bo druzina slabo jedla. Ves dan se pehamo kot ziva zivina, ti pa tukaj pri tem kolovratu" -- to je veljalo gospodicni Katinki - "postopas in do Presecnikovih, ki smo vendar tvoji ljudje, kar pota vec ne najdes! Sram me je! In ce ces vedeti, ti povem: tekoj se sramujem in za tebe! Dobro, da oce se ni prisel v hiso. Kaj bi dejal, ko bi vedel! Tako sem huda!" 
Lilo je naprej, in recem, da ne v posebno izbranih besedah. Skusal sem jo pomiriti: 
"Delal sem ves dan." 
"Nic!" 
"Pismo mi je prinesel gospod Jakob." 
"Nic!" 
"Ce hodi gospod Jakob v to gostilno, bom smel vendar tudi jaz tja." 
"Nic!" 
"Pisejo mi, da moram v kratkem v Ljubljano in da je dosti dela v pisarni." 
"Nic!" 
"Ce pa ni nic, pa naj bo nic!" 
"Nic!" 
Tako me je prignala do Presecnika in v jezi sva stopila v hiso. 
Pri vecerji je bila Meta se vedno jezna, kar je kazala s tem, da je imela rutico na glavi tako zavezano, da je zakrivala polovico obraza. Imeli smo "rasevino" in najvecja skleda je bila napolnjena z njo. Imenitna ta jed -- moka in pseno, gosto skuhano - je sedaj tudi v pozabi, tiste dni pa smo jo imeli zelo v cislih. 
Prava rasevina je zahtevala, da je stala zlica pokonci, ce si jo zasadil v njo. V sredi se ni smela pogresati globoka jama, v katero je zlila gospodinja celo ponev masti in ocvirkov. Iz te jame se je zabela potem znova trosila, kakor se trosi gnoj s kupa na njivici. 
Z veliko slastjo smo otepali tisti vecer okusno to rasevino. Ali Meta je ostala pri slabi volji. Nikogar ni pogledala in z nikomer ni spregovorila. Samo ce je opazila, da sem postrgal na meni odkazanem mestu, kar se je bilo tam natrosilo, je posegla s svojo zlico v jamo ter mi znova natrosila, da so se ocvirki kar gnetli. 
To je parkrat storila, da sem bil kar ginjen nad to naivno Ijubeznivostjo. 
Drugega mnenja pa je bil Danijel. Zakrohotal se je: "Meta, pravica je za vse! Ce bos tako krivicno postopala, izpodkopljem ti jamo." 
Vrgla je zlico po mizi ter srdita zbezala. Danijel pa se je krohotal za njo. - 
Nerodno je, nositi ves teden prah po zivotu. Zatorej sva se bila z Danijelom zmenila, da se pojdeva po vecerji kopat. Hlapce je odslo, zaklicavsi, da me pocaka na vasi. 
Ko sva se z Bostjanom nekaj casa razgovarjala, sem se podal za Danijelom. Pred vezo je lovila Liza vodo v skaf, in takrat me je presinila sladka misel. 
"Liza," sem zasepetal, "pripravi jo, pridem klicat!" 
Ta pretkana zenska niti obraza ni zavila, samo kratko se je zasmejala: "Glej, da prides k pravemu oknu!" Kaj skupaj spraviti, na tem bolehate vse zenske, kmetice in gospe! Zatorej sem si bil v svesti, da opravi Liza vse v redu. 
Na vasi smo se -- sedec po plotovih -- pogovarjali s fanti. Ti so naglasali, da sem prisel danes prvic na vas in da bo velik cudez, ce me ne neso v vodo. Danijel jim je odsvetoval, ces da sem si na Gori cisto gotovo pridobil pravico do fantovanja. Ta argument pa je zbrani druzbi postal sele tedaj pristopen, ko sem se odkupil s precejsnjim zneskom. Nekaj so peli, nekaj so vriskali, nato so odsli k Fortunu, da spravijo v pijaco, kar so bili dobili od mene. 
Z Danijelom sva je podala h Karlovscici. V tolmunu, kjer je imela Jera svoj dom, sva se skopala in oprala prah z glave in zivota. Voda je kar rezala. Na to se je skliceval Danijel ter je hitro opravil. V resnici ga je vlelklo k Fortunu, da bi ne zamudil svojega deleza pri pijaci. Jaz sem se nekaj casa ostal, ker mi je mrzla voda jako ugajala. 
Na Gori je udarilo polnoc, ko dospem pred Presecnikovo hiso. Ni bilo prav jasno, vendar je luna tu in tam pogledala izmed oblakov. Kadar se je to zgodilo, je bilo Bostjanovo domovje v luci skoraj kakor podnevi. 
Pri hlevu ob zidu je slonela lestva, lahka in pripravna. Tiho in previdno sem jo zanesel k hisi ter prislonil k opazenemu okencu pri izbi, kjer sta spali Meta in Liza. Prezrl pa sem pri tem, da je izba imela dve okni. 
Ve se smejete, castite prijateljice, ali vendar je resnica, da ima vasovanje na kmetih veliko poezije v sebi. Pri tem ni treba na kaj nedovoljenega misliti. Ali v pozni noci, ko je vse tiho, ko tici nekaka carobna tajnost v krajini in v zraku nad njo, govoriti s svojim dekletom in govoriti o ljubezni, to je poezija! To je prava poezija, ki dosti vec velja nego tisti plesi, na katerih gosposki fantici vasim deklicem, ki se pehajo v prepotenih oblekah, o ljubezni govoricijo! In Bog mi je prica, da najveckrat v neslanih frazah, ki ne prihajajo iz srca! Pri vas je vse narejeno, pri nas na kmetih gospoduje pa narava, ki je resnicna mati resnicne poezije! 
Po lestvi sem splezal do okna in lahno potrkal na steklo. "Meta, a spis?" 
Nekaj je zasumelo v izbi, kot bi kdo s postelje vstajal. Zdelo se mi je, da cujem neko tekanje. Prejkone sem se bil zmotil v oknu in potrkal pri Lizi. 
Zopet poklicem. Prav pocasi se je odpiralo. Pri luninem svitu se mi je prikazala. Bila je rdeca kot pirh o veliki noci. Ko pa je vzela roko od okna, se je ta mocno tresla. Tesno se je bila zavila v "dolgo ruto" -- sedaj ji pravite "ogrinjalka". Ker je imela spuscene kite, ji je bil obrazek cisto spremenjen, pa vzlic temu jo je obdajala cudna krasota. 
Vzdihnila je: 
"Moj Bog, cemu si prisel? Kaj porece mati?" 
Kakor vidite, me je poskusala odsloviti. Pricnem zatorej tudi zdihovati: 
"Spati ne morem, ker vem, da si name huda." 
Nekaj se je obotavljala: "Saj sam ves, da nisem." 
"Cemu si pa bila?" 
"S tem Katretom govoris -- z vsako drugo bi smel." 
Zdelo se mi je, da se ji hoce milo storiti. Nato sem vprasal: 
"Ali mi das roko, da res nisi vec huda?" 
"Dam ti jo." 
Izpod dolge rute je izvila roko, ki se je se vedno tresla. Dotaknil sem se mehkih prstov in napraviti sem hotel majhen sprehodek po tej zametni kozi. Pa me je kaj spretno s svojo levico spodila z bele stezice! "Lahko noc!" 
"Lahko noc!" 
Ko sem po lestvi splezal do zemlje, se je prikazal iz sence pri hisi hlapec Danijel. Siroka usta je odprl do uses, se hinavsko smejal ter -- polozivsi prst na omenjena siroka usta -- pograbil lestvo in jo brez vsakega suma odnesel k steni pri hlevu. S svojim obnasanjem mi je hotel Danijel razodeti, da se brez skrbi lahko zanesem na njegovo molcljivost. 
Drugo jutro pri kosilu sem koj opazil, da ni ostal prigodek te noci tajen. Danijel je se vedno odpiral celjusti, kakor jih odpira krokodil ob Nilu; Lizi pa ni hotel izginiti nekak skrivnosten smeh z obraza, in Meta je kot v sanjah hodila okrog. Mater Barbo sem parkrat zasacil, kako me je tu in tam prav pomenljivo pogledala. Ali molcalo je vse. Le oce Bostjan je, odlozivsi zlico, hladno spregovoril: "Ce ze pametni ljudje pamet pod klop mecejo, ne vem, kaj bo potlej!" 
Ker je bila nedelja, nismo imeli dela. Sredi dopoldne sem prisel enkrat mimo hleva, kjer sta Liza in Danijel zivino napajala. Cul sem tale razgovor: 
Liza: "Kaj mislis, kaj bo iz tega?" 
Danijel: "Kaj ce biti, to ve vsak clovek! Ce je postenje v njem, jo vzame. Vendar vidis, kako je ze zmedel to ubogo zival." 
Liza: "Postenje pri moskih, to je ravno! Ali ga imas ti kaj?" 
Danijel: "Ti si pa star borez, in cudno bi ne bilo, ce bi se clovek skesal. Ce kaj vem, bo pri Presecnikovih svatba, in plesali bomo, da bo groza! Ker to ti povem: Janez ima postenje v sebi!" 
Liza: "Pocakajmo, le pocakajmo, moski ste vsi nic prida!" 
VII. 
Cas je tekel in prisli smo globoko v kozoprsk. Zito je bilo omlaceno; zatorej smo mislili na drugo, kar je preskrbeti dobremu gospodarju za zimo. Najprej steljo za hlev. Zopet smo morali koso v roke vzeti, tisto kratko, siroko koso, s katero se klesti resje in druga goscav po gozdu. Neprijetno delo: kosisce ti je prekratko in kosir tudi vedno odnehava, da ga moras neprestano nabijati, ker bi ti drugace kosa odletela. 
Tudi listje smo grabili, in to je ze lazje delo. Grabijo moski in zenske, zatorej je obilo govorice, obilo najveckrat prav slabo oblecenih kmeckih dovtipov. Grabljenje hitro tece, godbo pa ti delata lesnikarica in carovec, sedeca v blizini na smreki. 
Da se bo pozimi kurilo, smo podrli v bregu pod Kalom deset starih bukev. K sekanju me niso pustili, ker pade drevo nerodno, ce ni prav sekano; ako se pa nerodno postavis, te lahko veje padajocega debla, ce drugega ne, prav obcutno opraskajo. Ko je lezala bukev na zemlji, sem jo pa s krivacem klestil in obsekaval uspesneje od Danijela, ki je najrajsi dosti govoril in malo delal. 
Tako je tekel cas in ze so lesniki dozorevali. Robcevina je od dne do dne bolj rumena postajala in, ce si sad iz nje vzel, je bil sajast in rjav. Prihajala so pisma in nic vec nisem mogel odlasati z odhodom. Hotel pa sem kot zavzet hribolazec se prej na Blegos. Ta sicer ni kaj posebnega; ce mu pa ticis ravno v vznozju, bi bila sramota, ko bi staremu prijatelju ne zlezel na plesasto glavo. Skoraj sest tednov sem ze tical na Jelovem brdu in delo me je obsekalo, kakor obseka tesar svoj tram v smrekovem gozdu; bil sem tenak in vitek, da sem lahko lazil po hribih. 
Po vecerji smo se nekaj casa pri mizi obsedeli. Povedal sem, da grem zjutraj na Blegos, ces da ze pet let nisem bil gori. 
"Oh-ta," se je oglasila Meta, "mati, ali grem lahko z njim?" 
Mati je bila v vsakem oziru prva instanca. Odgovoril pa je oce Bostjan: 
"Cemu bos hodila? Zate je prehuda pot; sicer pa tudi doma lahko dobis kaj potrebnega dela." Besedo "potrebnega" je moz poudarjal s posebnim naglasom. 
Meti se je povesila sobica in prav nic prijazno ni pogledala svojega roditelja. Nasproti dvema zenskama pa gospodar ni prodrl, kar je samo ob sebi umevno. Barba ni dolgo premisljevala: 
"Cemu bi ne sla? S svojim clovekom bo vendar se smela, ce jo s sabo vzame. Kar sla bo!" 
S tem je bila Bostjanu pravda zgubljena. 
Drugo jutro ob osmih sva odsla. V svoji bisagi sem vzel nekaj s sabo, pa ne prevec. Pa ne smete misliti, da sem nosil na nogah visoke nogavice ali pa kake bingljajoce hlacice ob kolenih. Vse to se pred Presecnikovo hcerjo ni smelo nositi, ker je bilo grdo in smesno. 
Hodila sva po lepih senozetih pod Koprivnikom, kjer rase mnogo lescevja. Tisto leto je bilo rodovitno, zategadelj ni cuda, da sva takoj krenila s pota ter lazila od grma do grma. Tekmovala sva, kateri dobi vec lesnikov in kateri vecjo kobulico. Zmagala je Meta, ki je imela oko kakor veverica in tudi ne manjse spretnosti od veverice, ce je bilo treba samca ali pa kobulico upogniti z veje. Prekosila me je v vsakem oziru. Staknila je kobulico, ki je stela osem lesnikov. Zalibog, vmes sta bila dva slaba, katerih jedri sta bili gluhi!" 
"Ali bo mati vesela," se je bahala Meta, "ko bo videla moje lesnike! To bo potresve o bozicu!" 
Ko sva se vrnila na pot, je ze iskala dva pripravna kamna, s katerima je trla svoje lesnike. Dospevsi do Kala, ji ni bilo skoraj nic ostalo, tako da je potrla in pozobala se zadnji ostanek, rekoc: 
"Ej, saj bo letos dosti orehov!" 
Na Kalu sva poiskala najprej po vsej Selski in Poljanski dolini siloviti studenec, ki z imenitno svojo vodo hladi in krepi potnike na Blegos. Napolnila sva steklenico, in povedati moram, da je bila potem voda na vrhu skoraj se ravno tako mrzla kakor na Kalu pri vrelcu. 
S sedla sva krenila ne na strmo pot, temvec na lahno. Ta vodi dalec naokrog za Blegosem, dokler ne privodi na Mali Blegos. Prijetna je bila ta hoja: povsod zeleno bukovje, jelke in smreke. Vmes pri tleh so poganjale v velikih sopih hudicele (rododendron), a ne spominjam se, so li nosile se kak pozabljen cvet ali ne; pac pa se dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so cokali po deblih gor in dol. Ce sta se srecala z grahastim plezavckom, ki pleza samo gor, dol pa ne more, ga je sivomodri hudobnez takoj pognal, da se je culo obilo tankega civkanja. 
Tisti dan sem hotel Meti govoriti o svoji ljubezni ter ji na dolgo in siroko razloziti, da mora postati moja zena in da jo bom dal v mesto, kjer se nauci kuhanja in nemske govorice. Kakor vidite, drage dame, sem si bil skoval popoln nacrt, ki pa je bil -- cesar se takrat se nisem zavedal - ponesrecen in neporabljiv. Planinsko to rozo presaditi v gosposko zemljo, je moralo ostati brezuspesno delo, kar ve najbolje veste. Ali tisti dan na poti okrog Blegosa mi je tical neusmiljeni ta nacrt v glavi in le na priliko sem cakal, da bi ga stresel pred deklico. Pa govori o ljubezni, ce je Meta kar meni nic tebi nic pocepnila na zemljo, stolkla sredi pota prav zadnja lesnika ter ju s slastjo shrustala s svojimi belimi zobcki: "Joj, kako so dobri!" 
Casih sva se srecala s pogledi; nekaj se je zasvetilo iz njenega ocesa, ali vzlic temu je dejala: 
"Nikar me tako cudno ne glej!" 
Kako naj bi bil torej govoril o svoji ljubezni! Danes je bila zgolj otrok, ki se je veselil, da je smel biti v moji druzbi! 
Dospela sva do Ajdove rebri. Na desno in levo je bil gozd izsekan. Zategadelj je rasla tam dolga trava, vmes pa vse polno rdecih jagod. Te so bile sicer ze vse obrane, ker jih zobljejo ptice in kace; pa se je Meti vendar se posrecilo, da je dobila rastlino, na kateri sta viseli dve rdeci jagodi. 
Na enem vrsicku pa je cepel majhen, bel cvet. Bila je presrecna: "Eno meni, eno tebi!" Z ustnicami je odtrgala jagodo, nato pa brez vsake zadrege meni ponudila sopek. Kakor ona, zauzil sem sad, a cvet sem spravil z veliko skrbnostjo v listnico. 
"Proc vrzi!" je zahitela. 
"V mestu me bo cvetje spominjalo nate, Meta." Nekaj rdecice se ji je prikazalo na licu, vendar stvari ni vec omenjala. 
Dospevsi na Mali Blegos, se nama je odkril Porezen v svoji dolgocasnosti in odkrila se nama je Crna prst v divni svoji lepoti. Luze na Malem Blegosu so bile suhe in tudi ovac ni bilo, ki se navadno v tolpah pasejo tam. Pred nama se je dvigala visoka glava starega Blegosa. 
Ker je danes prvic hodila na goro, se ji je poznalo, da je razocarana. Menila je, da sva ze na vrhu, docim sva bila sele na Malem Blegosu. Zdihovala je, no, pa sva sedla in pocivala. Po odpocitku sva polagoma lezla navzgor, in sicer po stezah, katerih je mnogo, pa so vse nezanesljive. Nekaj casa pripravno hodis, v hipu pa ti zgine steza izpod noge, da sam ne ves kdaj. Nato moras po gladki travi plezati, dokler ne staknes druge steze, ki pa te ravno tako slepari kot prejsnja. Utrudljiva je taka hoja. 
Med slovenskimi gorami nas Blegos ni velikan! In ne obdaja ga velicastnost, katera obdaja nase sneznike in katere je ze nekoliko delezen sosed Rakitovec. Obdaja ga samo ponizna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna vecnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplaca truda polno pot, katero si moral prehoditi do tratnate njegove strehe. To sva obcutila z Meto, ko sva obstala na vrhu. Do svojega sedemnajstega leta je zivela v vznozju pod Blegosem, a do danes se ni bila na njem. Ce bi po vaseh okoli Jelovega brda povprasevali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva se nikdar ni bilo na Blegosu. Nasi kmetje ho- dijo pac le tja, kamor jih vodi delo! 
Meta se ni mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda. Nebo sicer ni bilo prav jasno in sapa je podila oblake nad vrhom, da so kakor ovce hiteli proti jugu. Gorenjski in kamniski snezniki so se kazali v vsej svoji cistoti. Od Triglava pa do Ojstrice sem ji moral nasteti vse bele ocake in navesti njihova imena. Odprl se je svet, o katerem se Meti do danes se sanjalo ni! 
Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko morje. Bil sem mnogokrat na Blegosu, ali morja nisem nikdar ugledal. Danes se je dalec tam spodaj nekaj kadilo; vzlic temu je dekle trdovratno trdilo, da natancno razlocuje modro morje. 
Nato sva se ozrla k strani, kjer lezi bela slovenska Ljubljana. Kdor ima dobro oko, lahko opazi Ljubljanski grad, ali jaz ga nisem mogel nikdar opaziti. Mogoce pa je, da ga je Meta z bistrim ocesom vendarle opazila. Spregovorila je: 
"Tam je torej Ljubljana, kjer ti stanujes." Zamislila se je in pri tem se je morda zavedala, da v kratkem odidem. 
Videlo se je, da ji je zalost prepregla obrazek. Zamolklo je vprasala: 
"Kdaj spet prides?" 
"Ce prej ne, k tvoji poroki, ko se bos mozila, Meta. Tisti dan hocem plesati!" 
Nevoljno je viknila: "Nic!" Ta "nic" je bil vedno dokaz, da je nasa Meta huda. 
Dolgo je zrla proti jugu, kjer je v svoji domisljiji gledala sinje Jadransko morje. Pri tem mi ni mogla prikriti, da se ji je ob levem ocesu utrnila prav drobna solza ter ji lezla po licu. Obrnila se je cisto od mene, da bi ne opazil, kako si je obrisala mokro lice. Pa sem vendar opazil. 
Da bi jo premotil, sem jo pozval, da pojdiva gledat, ce bi se dobilo se kaj planinskega cvetja. To rase samo na selski strani Blegosa. Ta breg sva torej prehodila in preiskala. 
Hudicel je bilo vse polno, pa ni bilo cvetja na njih. Istotako ni bilo murk, katerih je ob prilicnem casu prav mnogo. Skoraj ni bilo pricakovati uspeha, bilo je ze prepozno. "Tu je pa zvezdica!" je vzkliknila Meta ter res izbrskala iz goste trave zakasnelo, majhno, zelenkasto planiko, katera se casih dobi na Blegosu; kako leto jih je vec, drugo leto pa zopet ni nobene. Po daljsem iskanju sva jih se nekaj staknila v travi in Meta je vse skupaj obdrzala za spomin na tisti dan, ko je bila z mano na Blegosu. 
Nato sva sedla v eno malih dolinic, katere so znacilne za Blegosev vrh. Cas je bilo, da se po dolgi hoji nekoliko okrepcava. S sabo nisva imela bogve kaj. S ponosom lahko izrecem, da nisem nikdar zastopal stalisca tistih vedno lacnih in vedno zejnih hribolazcev, ki bi na Kredarico ali na Begunjscico najrajsi s sabo vzeli tezko oblozenega velbloda! 
Pri tej priliki je pokazala Meta vse dobre lastnosti male gospodinje. Odvezala je ponizno bisazico ter po trati razvrstila z vaznim obrazom, kar sva imela s sabo: za vsakega kos crnega kruha, nekaj suhih cespelj in nekaj orehov. Prinesla je tudi dva kamna, da bi mogla orehe tolci. Vmes pa je postavila steklenico, v katero sva bila na Kalu nalovila mrzle studencnice. "Da bova laze pila," je omenila z veliko resnostjo, "sem vzela repuljico od doma, ker je grdo, piti iz steklenice same." 
Tolkla sva orehe ter jedla jedra s crnim kruhom, kar je dobro. Tudi suhe cesplje sva jedla s crnim kruhom, kar zopet ni slabo. Hladno vodo pa sva pila iz ene in iste "re- puljice", in kakor zaljubljen dijak sem pil vedno na tistem mestu, kamor je bila poprej pritisnila Meta roznata svoja usteca. 
Planinski blagor! 
Preobdala jo je moc gorskega zraka in oci so ji skupaj lezle. Meta je hotela spati. Napravil sem ji iz bisazice majhno vzglavje, nakar je legla in takoj zaspala. Nad nama so se se vedno podili sivi oblaki proti jugu, da je bilo sonce najveckrat zakrito. Sicer pa pekocina itak ni bila posebno mocna, tako da je deklica lahko in dobro spala. Z obrazom je bila proti meni obrnjena in mirno je sopla. Spanje pa ji je bilo prignalo nekaj vrocine v glavo, da so se ji delale roze na licih. Bil sem sam z njo na zapusceni gorski visini! Ko so jo objemali moji pogledi, sem obcutil prav zivo, da bi bilo skoraj nemogoce, da bi se kdaj locil od nje. V kratki dobi mojega bivanja na Jelovem brdu sta zrastli najini dusi ena k drugi. Pri vsakem delu sva bila skupaj dan za dnevom in pravi cudez je bil, ce me je Meta za kratek trenutek zapustila. Zatorej me je tu na vrhu Blegosa silno mucila misel, kaj mi je poceti. Gotovo, sel sem ze skoraj predalec. Igracanja z mlado duso bi tudi sorodnistvo, katero je naju vezalo, ne moglo opraviciti. 
Jezil sem se sam na sebe, da sem mogel tako cisto pozabiti svojih let in da sem se obnasal kakor smesni starec, ki je lazil nekdaj za Suzano, ko se je kopala. Ali vsi ti ocitki niso olajsali mojih muk. Ko je tako v ljubki mladosti lezala pred mano in ko je v spanju se celo nekaj besed spregovorila, katerih pa nisem umel, je prihajala moja jeza se silnejsa. Videlo se mi je, da sem zagresil neod- pustljiv greh, ko sem motil ravnotezje mlade duse. Kaj naj pocnem? Bil bi ji lahko oce, ali sedaj naj jo vzamem? Morda kakor kralj David Moabicanko, da ga je grela v postelji? Ozrl sem se na vitko telo, ki je tako naravno pocivalo na zeleni trati; ali obenem sem si predstavljal, kako bi bilo to telesce, ce bi ga vtaknil v tiste smesne cunje, v katere tako rade lezejo nase gospe in gospodicne! In kak bi bil ta obrazek, ce ga potisnem pod tisto, kar imenujejo gosposke zenske klobuk, ki je vselej nekaj zmeckanega, nekaj pomandranega, nekaj takega, kar ni nicemur podobno, kar je vrhunec neokusnosti in kar, castite dame, pametnega cloveka z najvecjo silo od vas odganja! V taki smesnosti naj bi zivela Meta z Jelovega brda; prej nego potece leto, jo pograbi jetika in jaz naj postanem njen morilec! Z ocitkom za ocitkom sem obtezeval svojo trpeco duso. Tudi je se mlada in se precej otrocja! Ko stopi v pametnejso dobo, bo sprevidela, da to, kar je vezalo mene in njo, ni bila prava ljubezen. Pride drug, ki zdrami njeno srce, pa bode nesrecna ona in nesrecen postanem tudi jaz, ker se nisem mogel krotiti ob casu, ko se je lahko se vse zadrzalo. Pricela se mi je oglasati pamet in, ker se vendar nisem hotel docela odpovedati, sem sklenil, da bo najbolje, ce pocakam leto dni. Ta cas naj se deklica razvije in morda se kmalu zave, da nisem edini moski na svetu. Ce me do tedaj pozabi, tudi prav, vsaj sam sebi potem nicesar ocitati ne bodem imel! 
Ko sem zopet pogledal po Meti, je bila odprla temne svoje oci. Neprestano jih je upirala name in dozdevalo se mi je, da sipajo iz njih zarki ljubezni in srece. Ali vendar hocem cakati se celo leto! 
Cas je bil, da se odpraviva. Sedaj sva hodila po krajsi, ali zelo strmi poti, ki vodi neposredno do Kala. Sonce je se visoko stalo in skoraj ni bilo se cuti zivali iz gozda. Ko sva zapuscala tratino, je izmed pecin hrescila jata skalnih jerebic ter se spustila v nizino, da se je videlo, kakor bi padalo kamenje v dol. Mestoma je bila taka strmina, da sva se, za roko se drzec, spuscala od debla do debla. Tu in tam je zabucal z drevesa divji petelin; cula sva bucanje, a orjaka nama je zakrivalo vejevje. 
Vcasih je zaropotala za njim kokos, pa je tudi nisva ugledala. Z zdihovanjem sva koncno prilezla na Kal, kjer sva se v zapusceni oglarski lopi odpocila. Prinesla sva vode od studenca ter se okrepcala z njo. 
Na sedlu je majhna ravnina, na kateri so takrat rasle stiri smreke v stirikotu in do trideset korakov druga od druge. Meta se je bila odpocila in zatorej se je je polastila zopet otrocjost. Smeje se je zaklicala: "Loviva se ,ziberdaj'!" 
Ze je ticala za smreko in govorila mi je, da naj se postavim za drugo. Ko sem stal pri svojem deblu, je zaklicala veselo: 
"Ziberdaj!" Podala se je v beg do bliznjega drevesa. Moja pravica pa je bila leteti pocez. Ce sem jo prej ujel, nego se je dotaknila omenjenega bliznjega drevesa, je bil "ziberdaj" zame dobljen. In res sem jo ujel. Nosila je podkovane cizme, zatorej ni bila prav urna. Obticala mi je v rokah. Ker pa v hitrici nisem mogel paziti, sem se je dotaknil na nepoklicanem mestu in morda se prehudo. Vsa trda je postala in ihte je zastokala: "To pa nic ni!" Takoj sem jo izpustil. Ali Meta je gledala s tako grozo name, da sem vedel, da je v tistem trenutku pricela slutiti, da je moski za vsako zensko najvecja zverina! 
"Pojdiva domu!" je zajecala. Do doma ni spregovorila besedice. Samo sedaj in sedaj me je premerila s plahim ocesom, prav kakor bi ne mogla verjeti, da se ji je kaj takega pripetilo. 
Skoraj pri vasi sva srecala Luco. Imela je kos ob rami in srp v roki. 
"No, Luca, kam pa, kam?" jo vprasam. 
Bolezen se ji je se vedno poznala in bila je kakor suh list, ki je lezal vso zimo pod snegom. Odgovorila je: 
"V Kalarjevo dolino grem in pozela bom ,vranje noge'. Dosti jih tam raste, Kalar pa je ukazal, da jih lahko pozanjem. Za prasice so pa le dobre." 
Obraz se ji je pricel zareti in nekako slovesno je pricela pripovedovati: 
"Gotovo se ne veste, da bo nas Maticek stopil v sluzbo h Kalarju. Komaj sedemnajst let ima, pa bo ze za volarja. Tekój se mi dobro zdi!" 
"Kako je pa s Simnom?" 
"Simen, ta je pa zival! Dela, pa veliko ne more. Gradiska se vedno jé na njem!" 
Beseda "zival" ali pa se celo "zivalca" je v nasem pogorju najneznejsi izraz ljubezni ali socustva. Ko sem ta izraz vpeljal v slovensko povest, sem se moral s Stritarjem skoraj boriti, da mi ga ni crtal; pokojni Erjavec, ki je bil najmehkejsa, pa tudi najplemenitejsa slovenska dusa, mi pa "zivali" v mojem "Trzacanu" sploh nikdar odpustiti ni mogel. Niti Stritar niti Erjavec me nista mogla predrugaciti: "zivalca" je nas najneznejsi izraz ljubezni ali pa usmiljenja! - 
Luca se odpravlja: "Vranja gora se sama ne pozanje." Zopet je z zarecim obrazom ponovila: "To pa vama povem, tekój sem vesela, da pride fant h Kalarju!" 
VIII. 
Drugi dan se nisem odsel. Pripetilo se je, kar se je pri Presecnikovih vsako leto parkrat pripetilo: Liza in Danijel sta se sprla. Pred hlevom, tako da vaskim otrocajem ni ostalo prikrito, sta se nekaj ruvala. Pri koncu pa je bil Danijel tako rekoc pred vso vasjo tepen. Pri nas je namrec navada, da sme zenska, ce je slabe volje, tudi udariti; sramota pa je, ce moski zensko tepe. Veliko pretepov sem ze videl; ko je dekle vleklo svojega iz tolpe pretepacev, padali so trdi udarci, ali na dekleta ni padel ni eden, in najsi je bilo se tako sitno! 
V Danijelu je vse kipelo, nazaj udariti pa ni smel. Zatorej je Presecniku "usel" ter izginil od dela, da niso vedeli kam. Moral sem jaz njegovo delo opraviti, ker gospodar vsega ni zmogel. 
Potekel je prvi dan, a Danijela od nikoder; tudi drugi dan se je blizal koncu, ali Danijela se vedno od nikoder! Bili smo ze pri vecerji, ko jo prilomasti v hiso. Sédel je takoj pri vratih na klop pod sklednik ter spregovoril: "Le eden naj mi katero rece!" 
Skripal je z zobmi in srdito stezal roke kvisku. Zadel je ob zlicnik na steni, da se je sprozil ter padel po tleh. Zlice in kuhalnice so letele na vse strani. Liza je vstala od mize, pobrala zlicnik in kar se je bilo iz njega raztreslo. Pri tem ni spregovorila besedice, kar je hlapceta se bolj stogotilo. 
Skripal je: "Táko bo mene tolklo! Le cakaj, saj bos enkrat moja zena! Ti! Ti!" Liza je pobrala svoje reci ter jih odnesla v vezo. Ce tepe moz svojo zeno, to sicer ni lepo, ampak sramotno ni kot tedaj, ce udaris tujo zensko! 
Tisti vecer je jedel z nami karlovski Anzon, znana prikazen v pogorju. Iz karlovskega mlina mu je bil oce izgovoril strm in malo rodoviten breg, bratje pa so mu pomagali, da je na tem bregu postavil leseno koco, v kateri je prebival. Kar je potreboval, si je s trudom pridelal v teh svojih melinah, kjer je vsako leto prekopal nekaj ledine. Ostalo pa mu je se toliko senozeti, da je redil kravico v hlevu. Postranskega zasluzka si je pridobival s tem, da je hodil na Tolminsko po noze in nozicke, ce je dobil kako narocilo. Bil je velik cudak, ali ljudje so ga radi imeli. Tudi k Presecnikovim je zahajal in umelo se je, da mora sesti za mizo in jesti. Prihajal ni samo radi tolminskih nozickov, prihajal je tudi radi Lize. Star je bil nad petdeset let, a njegova vecna zelja je bila, da bi mu Bog odkazal zenico, ki bi malo jedla -- glavno je moral snesti sam, ker je bil visok kot hrast in sirok kot hisa -- in veliko delala. Tudi otrók je hotel imeti, ker je zakon zato vpeljan, da se dobe otroci, kar vam je, castite gospe, itak komaj znano. 
Karlovski Anzon je bil tisti vecer gospodarju prinesel naroceno nozicko, po katero je bil "bruhnil" na Tolminsko, Lizi pa ruto rumenih hrusk, po katere je bil "bruhnil" na Cerkljansko. Ze nekaj let sčm je prinasal Presecnikovi dekli te hruske in upal je, da ji polagoma z njimi omehca srce, da postane njegova zena. Liza je leto za letom hruske pohrustala, kozavega svojega Danijela pa vendarle ni hotela pustiti. Vzlic temu je gojil Danijel grdo jezo na Anzona in tudi ta vecer je prisel prejkone samo zategadelj domov, ker je slisal, da je oni v hisi. Ni se mu videlo previdno, puscati Lizo sámo s snubacem, ki je imel njivo, koco, "hlev in kravseta". 
Ko se je Liza zopet vrnila v hiso, je hlapce znova zakrical: 
"Le cakaj, ko bos moja, potlej bos videla, kdo bo tepel v hisi, stara rejta ti!" 
Oglasil se je Anzon pocasi in vazno: 
"Z zensko se lahko tudi drugace govori, jaz bi dejal." 
To je Danijela mocno razpalilo: 
"Kaj se bos ti zame menil! Jaz bi dejal," -- tu je oponasal karlovskega govorico -- "da clovek lahko kaj stakne!" 
Ker je bilo se nekaj v skledi, je karlovski parkrat zajel, nakar je pocasi polozil zlico na mizo. Nato je brez jeze in z najvecjo mirnostjo odgovoril: 
"Ce te Liza zato jemlje, da jo vsak dan otepas s polenom, me malo briga. Ce te res vzame, bom vsaj vedel, da ni tako pametna, kot sem mislil. Ce se hoce na vsak nacin na poleno moziti, je to njen prav! Tako je!" 
"Molci!" se je penil Danijel, "molci, ti prekleti gorjanec, ce ne - !" 
In zopet je mirno odgovoril Anzon: 
"Kaj: ce ne? Poglej vendar," -- tu je dvignil svojo desnico, veliko kot coln -- "kaj bodo govorile mnozice, ce prides pod tako roko. Pogines kot glista pod podplatom! Obdrzi torej svoj ,ce ne' zase. To je pametna beseda!" 
Anzon je medtem zvlekel grohot svojega telesa izza mize ter se je postavil sredi hise. 
Hlapce se ni dal potolaziti: 
"Jaz naj bi tebi molcal?! Prid' sem, pa kmalu zves, koliko velja moj ,ce ne'. Vsakega naj bi se ze bal!" 
Anzon je pristopil: 
"No, no, kaj pa bo, no?" 
V hipu je tical Danijel v njem. 
"Poglej ga," je govoril Karlovski pocasi, "v me je bruhnil! Ti zival ti!" Z obsirno svojo roko ga je brez tezave dvignil in vzdignil proti stropu, nakar ga je spustil, da je Danijel z vso tezo svojega pijanega telesa tlesknil po hisnem tlaku. Oni pa se je zasmejal: "Zdaj vem, koliko velja tvoj ,ce ne'!" 
Danijel je sicer tezko padel, a zgodilo se mu ni nic. Takoj je zopet stal na nogah in bliskoma je imel v rokah dobro nabruseno tolminsko nozicko. 
Zenske so od strahu zavpile in Bostjan je zakrical izza mize: "Z nozem ne!" 
Samo Anzon se ni razburil. Bostjanu je spregovoril: "Malo pocakaj!" Nato se je obrnil proti Danijelu: 
"Torej z nozicko, z nozicko me ces, s tisto, ki sem ti jo jest s Tolminskega prinesel. Poglej no! Ali mislis, da za take reci bruham na Tolminsko? Poglej no!" 
Dasi so bili Anzonovi udi kakor hlodi, ki se dajo le tezko in neokorno gibati, je vendar s cudovito hitrostjo s svojo levico ujel Danijela za roko ter ga z desnico parkrat lopnil po nji, rekoc: 
"Bos izpustil nozicko, ti hudnikovec, ti!" 
Ker Danijel ni takoj izpustil, ga je s svojo roko samo parkrat kresnil po prstih, da jih je takoj kri podplula in da je nozicka zarozljala po deskah. Nato ga je obrnil in mu z nogo pomagal, da je odletel na klop pod sklednik; tam je pricel hisni hlapec skripati in -- jokati, kakor je to navada starega pijanca. 
Anzon je pobral nozicko ter jo polozil pred Bostjana na mizo: "Ne dajaj takega otroku!" 
Obrne se k Lizi: 
"Cakaj, Liza, kaj sem ze hotel reci? Vidis, nic se ti ne lazem, psenica je bila letos dobra in cedno se je mlatila. Proti krompirju tudi ni kaj reci in fizol je bil poln, kakor bi norel. Vse to je res in fruge je bilo pri hisi, da bi lahko vojska zivela od nje. Zdaj pa poslusaj! V nedeljo bom pri deseti masi v Poljanah. Nekaj prej bom bruhnil od doma, da se pogovorim z gospodom Jernejem. Ce ti je vsec, pa pridi se ti. Morda bova ze pri deseti masi prvic oklicana. Mnozice bodo malo govorile, pa bo se zmeraj bolje, kot bi se s polenom svatovscina klepala. Ce noces, pa pusti! A povem ti, da hrusek potem tudi ne bom vec nosil. No, pa lahko noc!" 
S temi besedami je odsel. 
Pod sklednikom je bil Danijel med jokom in skripanjem zaspal. Ker se Liza zanj ni zmenila, ga je morala mati spraviti v slamo. 
Drugo jutro se je zivelo pri hisi, kakor bi se ne bilo nic zgodilo. Po stari navadi se je delalo in Danijel je opravljal svoje posle, kakor bi nikdar ne bil usel. Jaz pa sem moral odriniti! Radi tega nam je mati Barba napravila boljse kosilo in tudi nekaj nacvrla je bila. Se celó belo kavo smo imeli na mizi, kar je bilo takrat nekaj izvanrednega. 
Za slovo smo si segli v roke z ocetom in materjo. Pri prihodu nic roke, pri odhodu pa roko -- taka je bila tiste dni etiketa v pogorju in po njej si se moral ravnati, ce nisi hotel dobiti ocitanja, da se ne znas spodobno obnasati. 
"Pa se kaj pridi!" so se glasile poslovilne besede. Meta me je spremljala, kar sem pricakoval. Nosila mi je veliko ruto, v katero so bili zaviti orehi, cesplje, ocvrt bob in - ce se ne motim -- se celo par klobas. Vse to so mi dali pri slovesu in velika bi bila zamera, ce bi se hotel tak dar zavrniti. "Ruto o priliki nazaj prinesi," je spregovorila Presecnica, ko je izrocila culo svoji hceri. 
Pred hlevom sta stala Danijel in Liza, a ne skupaj, vsak na enem koncu poslopja. Milo sta gledala za nama, posebno Danijel je bil potrt in zalosten. "Oh-ta," je zastokal, "lepo je bilo, ko si bil tukaj. Kmalu kaj pridi!" Liza je molcala in se grdo drzala, ker je bila se vedno jezna na hlapceta. 
Hodil sem od Jelovega brda proti Malenskemu vrhu ter, kakor vselej, kadar sem stopal po tej poti, jemal vase lepoto pokrajine. Meta je, nosec mojo ruto, korakala tik mene kot kupcek obupa. Kar pogledati si ni upala vame, ker bi jo drugace zalile solze. To se ji je videlo. 
Prisedsi na kraj, kjer je v globoki dolini ticala koca karlovskega Anzona, opazim tega pri delu v bregu. Z rovnico je kopal ledino, da so se mu nabirale debele kaplje po obsirnem obrazu. 
"Hej, zdaj pa gres," je krical, "pa spet prides! Novo njivo kopljem." Bila sva ze precej dalec od njega, ko je se zavpil: "Meta, le povej Lizi, da kopljem novo njivo!" 
Pod Malenskim vrhom sva obstala na mestu, ki mu pravijo "Na poklonu". To je tratina sredi gozda, od koder se vidijo stiri cerkve. Za tabo Mati bozja na Gori, pred tabo Sv. Martin v Poljanah, na eni strani Cabrace, na drugi Gabrska gora. Kaki svetniki so tam, tega vam danes ne morem vec povedati. V prejsnjih bolj poboznih casih so ljudje na tem mestu obstajali in se proti vsaki cerkvi po- klanjali. Ta navada je morala med ljudstvom zelo ukoreninjena biti, ker je v nasem pogorju takih "Poklonov" vse polno. 
Tam sva sedla, prejkone v namenu, da bi zavlekla trenutek locitve. Bilo mi je tako pri srcu, kakor nekdaj, ko sem se ob koncu pocitnic poslavljal od doma in od matere, katera me je vselej nekaj pota spremila. Ko je z vsakim korakom izginil kos domace zemlje, sedaj sleme rojstne hise, sedaj stolpic na holmu, sedaj teman gozd na Samsonu, sedaj kaj drugega, se mi je odtrgal kos od srca. Takrat sem gledal v nestete gube nabrani obraz one, ki je sedaj ze dolgo casa pod zemljo in katera na svetu ni imela drugega kot skrbi in delo; danes pa v obraz deklici, ki je pricela uzivati grenke sadove, katere rodi vsaka ljubezen na zemlji. 
Opazil sem, ko je snela ruto z glave in jo polozila na travo, da je nosila v laseh rumeni glavnik, ki se navadno nosi le ob nedeljah in praznikih. Vcasih je prav globoko zasopla in obrnila obraz proti meni, kakor bi mi hotela nekaj povedati. Pa ni imela poguma, da bi spregovorila. Koncno je posegla v ruto ter izvlekla iz nje majhen, bledorumen "bob", ki je v pogorju tako gostega testa, da bi bil bolj za strelivo nego za zivilo. 
"Gotovo si ze lacen," je spregovorila prosece, "ná, jej!" Nekaj sem se obotavljal, nakar je znova zaprosila: "Pa le jej!" Moral sem jesti in ni odvrnila pogleda od mene, dokler nisem s silo pospravil zadnje mrvice. 
Ko je bil bob odpravljen, zopet ni vedela, kaj naj bi govorila. Tedaj je prihitela tolpica drobnih dolgorepk in je sedla na bliznje bukovo drevo. Zivalce so se z malim telesom obesale po vejicah in kljuvale z listov, kar se je dobiti moglo. Nato pa so, kakor so bile prisle, s sumom odhitele. Meti se je bilo med tem casom celo nabralo v goste gube in pricela je govoriti, prav kakor bi se cul modri oce Bostjan: 
"Pa ti mora le cudno biti, ce si sam v Ljubljani. Nimas cloveka, ki bi ti kuhal, ki bi ti pral. Ce zbolis, si slabsi od zivine v nasem hlevu, za katero se vsaj Liza briga. Ali ne mislis, da ti tega ni treba?" 
"Kako naj si pomagam? Kje naj vzamem kuharico? Stare ne maram, mlade ne dobim." 
Zaiskrilo ji je v ocesu in opazil sem, da postaja jezna. "Ne govori tako nespametno! Poglej gospoda v Javorjah: 
vzel je sorodnico k sebi in streze mu, da je zadovoljen." 
"Kje naj dobim sorodnico? Ce je mlada, ne bo hotela priti." V blizini je nekaj belo cvetelo. -- Nadaljeval sem: "Kaj potem? Tak sem kot tole: sedaj pred zimo cvete in kaj bo iz tega? Cvet odpade in prav nic ne bo iz tega. Ce je mlada, ali naj jo vzamem?" 
Rdece se ji je zalil obrazek, ko je zastokala: "Kdo govori o tem?" Roko je pritiskala na prsi, da bi ukrotila razburjeno srce. 
Odgovoril sem: "Ce to ni, potem je pa se manj! Ti ne poznas mesta in njegovih hudobnih jezikov. Ne bos stiri tedne pri meni, pa si na ulico ne bos upala, tako te bo sram." 
Vsa kri ji je zapustila lice. Pogled pa, ki ga je proti meni obrnila, je bil podoben pogledu srne, ce si v zelenem gozdu streljal nanjo ter jo tezko obstrelil. "Jezus, kdo pa govori o meni?" V veliki zadregi je vstala ter viknila: "Tam rastejo Kristusove srajcke." Oddaljila se je po tratini, trgala je neko cvetje, o katerem ne vem, ali vedno tako pozno cvete, dokler se ni skrila v bukovju, kjer so prejkone cvetele tudi "Kristusove srajcke". 
Smilila se mi je, da sem ji moral izpodkopati nacrt, do katerega je bila prisla v noceh, ko ni mogla spati: samo gospodinja in kuharica je hotela pri meni postati in drugega nic. In kako modro mi je vse to odkrila, tako da po njenem mnenju ne bi bil mogel priti na to, da misli samo sebe! 
Sedaj pa se je sramovala ter pred menoj skrila v gozd. 
Ko se je vrnila, je imela v rokah velik sop Kristusovih srajck, ali oci so ji bile odlocno objokane. 
"Meta," sem spregovoril, "sedaj je cas, da grem." 
"Malo se pocakaj, se nic ne mudi." 
"Drugace zamudim, je ze pozno." 
"Nic se ni pozno." 
"Kako naj pridem v Ljubljano, ce se odlasam?" 
"Pa v Loki manj casa ostani." 
"Podaj mi roko v slovo. Midva bova pac mislila eden na drugega." 
Podala mi je roko: "Jest ze!" 
Takrat me je premagala skusnjava in pozabil sem popolnoma na svoje sklepe: 
"Po mestih -- poglej, Meta -- je navada, da se prijatelja, ko se rada imata, poljubita, kadar gresta eden od drugega. Recimo na lice, ce ni drugace, na usta. Tako delajo prijatelji. Midva pa sva prijatelja!" 
"Sva ze," je zastokala, "ce ni greh?" 
"Kaj ce biti greh!" Ze sem jo imel v svojih rokah, poljuboval sem jo na obraz, kjer sem jo mogel, na usta in povsod. Ni se branila. Ko sem se odtrgal od nje, pa je obstala na mestu kakor Lotova zena. 
Spodaj pri Lovskem brdu, kjer se pot v dolino zavije, sem se ozrl zadnjic po nji. 
Meta je se vedno stala kot kip "Na poklonu" in s prsi, h katerim je pritiskala roko, se ji je svetila bela zvezda Kristusovih srajck. 
IX. 
Zopet sem bil v mestu, zopet v mlinu, ki melje za mlinarja, za tistega pa ne, ki je mlet prinesel! Vse sem pogresal, kar se je bilo zadnjih sest tednov zvezalo z mojim zivljenjem: najprej gorski zrak, katerega sem moral zamenjati z izpuhi ljubljanskega barja, pogresal pa sem posebno kmetske obraze ter se le tezko privadil na obrite in umite, posebno tezko sem se privadil na vase zenske obraze in na nemogoce vase obleke. In kaj naj govorim o svojem delu, ki tako rekoc nikako delo ni: kakor bi sejal pesek na razorano njivo ali pa pekel potice iz rumene ilovice! 
Razkacili so me tudi prijatelji in prijateljice. Kdor me je srecal, mi je silil pod nos, kako krepak in mlad sem videti. Moj zdravnik -- da se mi je slaba volja do skrajnosti pomnozila - mi ni dal miru, da me je smel vestno in tocno preiskati. Prekljuval mi je hrbet in prsi, tipal me je okrog srca in jeter, potem pa sodil: pljuca kakor hlod, srce kakor risovo in tudi jetra so se prav cedno skrcila do svojega dopustnega obsega. Potem je se zakrical: "Zdaj vidis, kako dober svet pomaga! Da spet ne zacnes prevec piti, zverina!" 
Tudi gospod Bon me je srecal ter gostobesedil: "Tak si kot roza. Ni vraga, da bi se sedaj ne zenil! Pridi k nam kaj pogledat," -- med tem casom se je bil revez ozenil -- "z zeno imava zate ze nekaj izbranega." Ker ni hotel izginiti v deveto dezelo, sem ga pustil sredi ceste, ne da bi mu kaj odgovoril. Se to! ko sem bil vendar sklenil, da pred enim letom o zenitvi ne govorim! 
Vzlic temu sem neprestano mislil na svojega deklica na Jelovem brdu, in to se celo pri delu, ko sem koval najdolgo- casnejse tozbe. Njena podoba me je obdajala ponoci in podnevi. V sanjah sva hodila na Goro, na Blegos ter se enkrat prezivela sesttedensko skupno bivanje pri Presecnikovih. Casih so me ti spomini tako preobdali, da sem vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval okrog Roznika in po njegovih plesastih gozdovih, jezen na ves svet in predvsem nase, zaljubljenega starca! 
Tisto leto je bila dolga in lepa jesen. Zadnjega vinotoka pa je vendarle malo dezevalo, zatorej sem cepel v svoji kovacnici. Kar se odpro vrata, vstopi pa moj znanec Danijel s clovekom, ki ga prvi hip niti spoznal nisem. 
"Tega moza sem pripeljal," je spregovoril Danijel. Bil je posvaljkan in jako revno oblecen. Na kozavem obrazu se mu je videlo, da je moral zadnje case jako neredno ziveti in nespametno pijancevati. 
Vprasal sem: "Kaj bo, Danijel?" In znova je odgovoril: "Tega moza sem pripeljal." 
"Pri Presecnikovih vse prav?" 
Zadrl se je: "Kaj vem, kdaj sem ze od tam usel! S tem mozem govôri! Mlacan je z Jelovega brda, in ravno Mlacan bi rad s tabo govoril." 
Sedaj sem spoznal moza, katerega je pripeljal Danijel. 
Mlacan z Jelovega brda je imel bolj majhen gruntec, na katerem je redil kakih osem govedi in tudi nekaj drobnice. Travniki so bili pripravni in njivice dobre. Ko je stari Mlacan svojemu sinu posestvo izrocil, ni imel sicer dolga, imel pa je se stiri otroke, katerim je skoraj toliko izgovoril, kot je bil gruntec vreden. Po izrocitvi se je mladi ozenil, zenil pa se je po ljubezni in vzel je deklo, ki je bila prav cedna, ki pa ni imela prav nicesar. Mlacan je torej tezko gospodaril in z velikim trudom izsesal vsako leto obresti iz zemlje, katere je moral steti v tujo roko. 
"Kaj je s tabo, Mlacan?" 
"Nic dobrega ne," mi je odgovoril ter se pricel praskati. "Tezko se dela in zanic se zivi." 
Danijel se je zatogotil: 
"Kaj se bos stiskal okrog vogla! Naravnost govori! Dohtarji nimajo casa, da bi ga rezali, kakor rezes ti kruh otrokom. Ze vidim, sleva si; bom pa jaz govoril!" 
Ali tudi Danijel se je najprej popraskal za levim usesom. "No, da bos vedel: domacijo bi rad prodal; meni bos pa dal posojila dve sto goldinarjev, potem pa greva v Ameriko. 
Pravijo, da se tam bolje zivi kot na Jelovem brdu pod Blegosem. Pa ravno v Ameriko! Mlacan radi izgovorjenih otroskih delezev, katere mu je stari naprtal, jaz pa --" -- tu je nekoliko jecljal -- "zavoljo vina in zganja." 
Stokal je: "Pravijo, da je tam prepovedano piti. Pijance zapirajo, da jim shajati ni mogoce. Gotovo tudi mene spreobrnejo in potlej bo Jelovo brdo videlo, kaj se pravi, ce Danijel dela!" 
Prisel je v jezo: "Kako bom delal! Ko pa bo vsega dosti, pridem nazaj in amerikanskih tolarjev prinesem, da napolnim z njimi gnojni kos. Takrat se ozenim in da koj veste: mlado vzamem in ne kakega starega lonca, ki bi ga bil zalosten ponoci in podnevi. In moja mlada zena bo tudi zivela! Dela ne bo imela, samo po travnikih bo hodila gor in dol; da pa ji dolgcas preide, bo trgala pokalice in pokala z njimi ob mlado celo. Zdaj ves, zakaj hocem v Ameriko!" 
"Bo pa ze kdo vmes spregovoril," sem se zasmejal. "Morda Liza." 
"Liza nima nic vec vmes govoriti." 
"Od kedaj ne?" 
"O takih receh ne govorim rad, sem jih ze pozabil." 
Danilo se mi je. 
Vprasam: "A od tistega vecera?" 
"Ce te take stvari zanimajo, poizvedi na Jelovem brdu! Jaz se zanje ne brigam vec!" 
Sedaj se je vmesal Mlacan: 
"Ne hodi po ovinkih! Liza se je omozila in karlovskega Anzona je vzela, to je! Mene zenejo dolgovi v Ameriko, Danijela pa zenska! To je!" 
Vzkliknil sem: "Torej je Liza le bruhnila v Poljane h gospodu Jerneju?" 
"Se ve, da je sla; pa bi bilo tudi cudno, ko bi ne bila sla. Danes je ze porocena in kose prenasa po Anzonovih bregovih. To je!" 
Danijela je kar davilo in po mizi je udaril z roko. "Molci, azina! Dosti o tej Lizi! Se bo ze se kesala, da je vzela tega starca; jest pa sem jest! Danes prodajamo domacijo in o tem govori!" 
"Cemu nista sla k notarju v Loko? Tam se taka pisma laze delajo." 
Danijel je zopet imel prvo besedo: 
"Kaj bova lazila okrog tujcev! Prisla sva k tebi, ker veva, da si posten. Morda -- sva si dejala -- nama napravi samo za stempeljne; ce pa sam kupis, so pa stroski tako tvoji." 
"Jaz naj kupim?" sem se zacudil. 
Oni je mirno odvrnil: 
"Mislila sva si, da skoraj gotovo kupis." 
"Za bozjo voljo, cemu?" 
Danijel se ni dal odgnati: "Mlacan in jaz sva tega mnenja, da je Mlacanovo za Presecnikovim na Jelovem brdu najlepse posestvo. Dva cloveka, in naj imata se kaj otrok, bogato redi in brez posebnega dela." 
Odgovoril sem: "In jaz naj delam na Mlacanovem?" 
"Da, prav tako sva mislila! Clovek, ki je za kmecka dela rojen, se bo lahko locil od goljufije, ker je vendar toliko dohtarjev na svetu, da jih kar preostaja." 
Vraga, ta dva sta mi dobro kurila v moji odvetniski pecici! Zamislil sem se. 
Vam, castite dame, sem pozabil povedati, da je pretep na Gori prisel pred sodisce v Loki. Posavcevi so me tozili, da sem jih osebno poskodoval in da sem jim v hudobnem namenu pokvaril kamizolice in kastorce. Gospod Levicnik na loskem gradu me je brez milosti obsodil na petdeset goldinarjev globe, radi kamizolic pa na trideset goldinarjev placila. Dosti me je stal ponizni pretep na Gori; povrhu sem moral pri razglasitvi sodbe vzeti na racun se zadovoljne obraze Posavcevih fantov! Tem trem falotom so se od raj- skega veselja kar do uses odpirala siroka usta. 
Gospod Levicnik s sodbo sámo se ni bil zadovoljen; odstopil je spise zbornici v daljse postopanje. In ravno takrat, ko sem razpravljal z Danijelom in Mlacanom, mi je dostavila zbornica poziv, da naj v osmih dneh razlozim, kako se v mojih oceh kmecki pretep na Gori strinja z mojimi stanovskimi dolznostmi. Ze sem jih gledal svoje kolege, zbrane v resnem sodiscu, ko me peko in kuhajo in mi predvsem z najvecjo ogorcenostjo prihajajo, kako sem mogel kot odvetnik, kot zagovornik kazenskega prava udeleziti se pretepa, ki se dá brez tezave potisniti pod vec paragrafov kazenskega zakona! 
Precitavsi zbornicni dopis in pomislivsi na svoje tako zvane kolege v resnem sodiscu, se mi ze ni prevec cudno videlo, kupiti Mlacanovo na Jelovem brdu! 
"Ti pravis," sem se obrnil proti Danijelu, "da grunt lahko prezivi dva cloveka in jerbas otrok z njim; jaz pa vendar nimam otrok!" 
"Ce jih nimas, jih bos pa imel!" je zatulil hlapec. 
"Sam Bog ve, s kom!" 
Danijela je zopet davilo: "Kaj? S kom? Smentaj, jo bos vendar vzel! Govoril sem Mlacanu: ,Ta bo rad kupil tvoje, ker se bo zenil in ker takega dekleta vendar v mesto vlacil ne bo.' Ni tako? Sedaj mi odgovori! Na Poklonu si jo pol ure objemal, da je Meta potem domu hodila, da ni vedela kako. Sedaj pa vprasa, kje naj otroke dobi! Na to odgovori!" 
Malo zardel sem, ko se je tako odkrilo, o cemer sem menil, da je tajno vsemu svetu. Takoj pa me je presinila velika sreca ob misli, da je to resitev, edino mogoca resitev, in sramoval sem se, da ze takoj od pricetka nisem mislil nanjo. Cemu naj bi deklico v mesto jemal? Sam se preselim na Jelovo brdo, se ozenim pa obdelujem zemljo, svojo lastno zemljo, in rodim otroke, svoje lastne otroke! Sladka zavest mi je polnila duso, in umazani ta Danijel se mi je videl sel, poslan od Boga, da me je privodil na pravo pot, ki je itak lezala pred mano, ki je pa v svoji zaslepljenosti opaziti nisem mogel. 
Cakal sem, da mi zgine kri z obraza. V zamisljenosti sem gledal proti stropu svoje pisarnice. Koncno spregovorim: 
"Ce ze ni drugace, bi pa kupil! Koliko pa hoce Mlacan? To se pravi, za vse, kakor stoji in lezi." 
Odgovoril je Danijel: "Mlacan, kar molci! Dober clovek si, za govorico pa nisi! Danes si tudi v stiskah, ker sedis na gosposkem stolu, kjer se nikoli sedel nisi. Bojis se dohtarja, ker mislis, da je bogve kako visok clovek. Pa ni. Dober clovek je in posten je, ta te za vinar ne bo ogoljufal." 
Ko je tako izpel litanije o moji slavi, mi je bil polozaj precej jasen; v vsakem oziru sta bila dogovorjena, in tudi kupnino, pod katero bi se ne imelo iti, sta bila ze ugotovila. Da se bo zahtevala veliko visja kupnina in da se bo pri tem razvnel najsrditejsi boj, je bilo pricakovati. Oba moza sta se bila brez dvojbe dogovorila, da bosta, kar iz mene cezprimerne kupnine iztisneta, posteno med seboj delila. 
"Torej koliko?" ponovim svoje vprasanje. 
"Da ne bo krivice ne na levo ne na desno," se je odrezal Danijel, "dal bos ravno okroglih deset tisoc. Procente in speze imas tudi ti. Kar v roko sezita, Mlacan!" 
Ugovarjal sem: "Naprave se mi zde bolj slabe in deset tisoc je dosti prevec." 
Danijel je kot besen skocil pokonci: "Pri Mlacanu so slabe naprave? Ta pa ni slaba! Gorenja hisa je malana, pa ne samo hisa, tudi kamra je malana! Ti ljubi Odresenik, naprave naj so slabe!" Pricel se je smejati. 
"Deset je prevec!" 
"In zivina?" je rjovel Danijel. "Te pa ne vidis! Drobnice tudi ne! Da ne pozabim, dve jareti nista v prodaji. To se zakolje in posusi! Na ti jareti misli, da ne bos pozneje vpil, da sva te opeharila! No, pa, saj tako nic ne bo. Mlacan, vzemi klobuk, pa pojdiva! Dokler zivim, ne bos svojega proc metal!" In res je pograbil Mlacana za roko ter ga vlekel z najvecjo silo proti vratom. 
"Spregovorita zadnjo besedo!" 
Mlacan je ze hotel odgovoriti, ker se je bal, da bi se razdrla dobra kupcija. Danijel pa ga je prehitel: 
"Za pet Kristusovih ran, molci, Mlacan! Saj se vendar ne das zaklati, kot se zakolje mrkac v mesnici! Zadnja beseda! Najina prva beseda je tudi zadnja, ker nisva otroka! Devet tavzent ze Kalar ponuja. Ali ni res, Mlacan?" 
In najsi je Danijel lagal, je Mlacan vendar diplomaticno odgovoril: "Bo ze res!" 
Zdihoval sem: "Veliko je devet tisoc!" 
Danijel je divjal gor in dol: "Saj ne prodajava kake beracije! Samo na ,Lotracnik' poglej: ce spomladi vode na njega napeljes, pa imas sena, da se od njega gnoj dela! Ta travnik sam je tri tisoc vreden. Ce ni res, pa naj se kuham do sodnega dne v vicah!" 
"Torej zadnjo besedo, Danijel!" 
Klical je vse svetnike na pomoc in za prico, da Mlacan drugace v Ameriko ne more in da mu prav nic ne ostane, ce potegne samo devet tisoc. Rotil me je, da naj se mi vendar zena in otroci smilijo, ce ze nimam nic cloveskega v sebi. Ko se mu je dozdevalo, da njegovo rotenje ne napravlja posebnega vtisa name, je zakrical: 
"Pa naj bo devet tisoc in pet sto! Mlacan, vem, da bos jezen, pa kar tiho! To je zadnja beseda in sam hudic iz pekla bi me ne mogel pregovoriti, da bi odnehal od nje! Devet tavzent in pet sto -- pa Bog daj sreco!" 
Ko sem vendarle se premisljeval, je pograbil Danijela paroksizem: 
"Premisljas? Oj, ti krvavi peklenscek, ti se vedno premisljas! Ce hoces sam sebi dobro, udari z obema rokama, saj vendar nisi obseden! 
Poglej vendar, koliko je oprave pri hisi! Ne da bi se bahal, prisezem pri zivem Bogu lahko, da je samih butarnikov vec kot trideset pri hisi. Tako, zdaj pa se naprej premisljuj! Mlacan, molci!" 
Butarnikov! Napenjal sem mozgane, kaj so pravzaprav ti "butarniki". 
"Vec kot trideset butarnikov!" se je drl se vedno Danijel. Koncno sem le izvohal, kaj so butarniki. 
Kadar se praprot spravlja, zloze jo v veliko butaro, katero s tanko vrvico obvezejo. Na obeh koncih te vrvi so lesene kljuke, ki drze zavezo, kadar je butara obvezana z butarnikom. Take butare se potem vale v dolino, kjer se naloze na vozove. 
"Ce je pa trideset butarnikov," sem koncal razpravo, "pa naj bo! Devet tisoc in pet sto!" 
"Ta je pametna!" je krical Danijel. "Sem ze mislil, da ne poznas vec pametne besede! Domacija in speze, vse je tvoje! Devet tisoc in pet sto -- pa Bog daj sreco!" 
Privlekel je Mlacana k meni. Skoraj pet minut je tolkel z Mlacanovo roko ob mojo, potem s svojo lastno ob mojo, in sicer radi posojila. Zmenili smo se, da se snidemo dan po Vernih dusah v Loki, da bomo delali pismo pri notarju, in dostavilo se je, da morata o kupciji molcati medtem, ce ne, imam pravico, da se skesam. Odstel sem takoj are pet sto goldinarjev, od katerih je Danijel odvzel dve sto goldinarjev kot njemu dano posojilo. 
Cez nekaj casa, ko sta ze bila odsla, je pomolil Danijel zopet svojo glavo v sobo: 
"Za pet sto si naju udaril, naj bo! Ali pozabiti ne smes, da so izvzeta tri jareta, da jih bomo jedli na poti v Ameriko!" 
"Dve jareti sta izvzeti, vsaj tako se je govorilo!" 
"Tri!" je tulil Danijel. "Ne bodi gluh! Nikoli nisem drugace govoril! No, pa mi daj prisego!" 
Tako me je opeharil za eno jare, ker nisem hotel sitnosti delati, ko smo v Loki pismo delali. 
Ko je bilo vse v redu napravljeno in podpisano, sta jo onadva udarila v Kranj po potne liste, jaz pa sem jo krenil na Jelovo brdo. 
X. 
Hodec proti Jelovemu brdu, sem se cutil cisto novega cloveka: sedaj sem pravzaprav sele vedel, kaj hocem, pred duso mi je bilo vse jasno in dvomi me niso vec mucili. 
Sedaj sem bil s tisocerimi vezmi prikovan na svojo slovensko zemljo in, ce me ta ne bo zivila, kdo naj me zivi? 
Tisto leto je bila cudovito lepa jesen in se v listopadu smo imeli gorko vreme. 
Komaj sem napravil kakih dva tisoc korakov z Malenskega vrha, ze mi je prihajal na uho ostri glas klepetajocih trlic. Pod vasjo je stala Presecnikova tarnica in brez dvojbe se je pri teh trlo. Kar pa se tice klepetanja, so se terice uspesno kosale s trlicami. Zadnje so sekljale, prve pa obrekovale: izpod trlice se je drobil pezdir, izpod jezikov teric pa na drobno pretrta dobra imena sosedov in sosedinj! 
Kakor ze povedano, je bilo tisto leto izvanredno lepo, ne prej ne pozneje se ne spominjam, da bi se bil prve dni meseca novembra lan susil pri tarnici. Torej tisto leto se je susil, in prav na Presecnikovi tarnici pod Jelovim brdom je delalo osem starikastih devic in opravljale so svoj posel z nekako koketno pretirávanostjo, kakor je bila -- ne vem, iz kakega vzroka -- v navadi pri trenju. Ali ze tiste dni se ni sejalo toliko lana kot v casih, ko bi se bilo nasemu kmetu cudno, skoraj sramotno videlo, ce bi ne bil pridelal svoje hodnicne in praznje srajce doma. Zatorej je zarod teric ze tiste case zamiral in le bolj starikasto zenstvo je se umelo trlico goniti in z njo pridelovati svilnate, mehke plasti, ka- tere so se potem skladale v povesma. Ali manj ko jih je bilo, bolj so se terice zavedale svojega poklica in pri vsaki priliki si jih moral silno prositi, ce si jih hotel dobiti na delo. Da je terica morala obilo in najbolje jesti, to se je posebej umelo! 
Pri Presecniku se je trlo tisto popoludne in gospodar sam z velikim belim predpasnikom je susil lan ter moral zastavljati vso pozornost, da se mu pri jami ni vnelo. Zenske so napravljale ropot s trlico in jezikom, so obirale, vmes pa kaj rade spregovorile o mozitvi in zenitvi. Vsaka bi se bila rada mozila: bolj ce je bila stara, vecje je bilo pozelenje! Ravno ko sem mimo prihajal, je spregovorila Zganjarjeva Ursa: "Prvi, ki pride mimo, bo moj!" 
Nic hudega slutec, se priblizam. Ze se je Ursa zadrla: 
"Janez, moj si!" 
"Kaj bos z mano, vendar vidis, da sem prestar zate!" 
"Nic prestar, vzamem te, Janez, in ce lazis po vseh stirih okrog! Pa se prav rada te bom imela!" 
Nisem se hotel vdati: 
"Govore, da imas od hudica hudoben jezik, Ursa!" 
"Ga mi bos pa na rajfelj polagal!" Bilo je to zebljasto orodje nemskega pokolenja, s katerim so se trgale glavice od lanu, ali Ursin jezik -- deni ga desetkrat na rajfelj! - ne bi bil ukrocen. 
Tako sem postal zrtev dovtipa, kakor si ga terice rade privoscijo z moskimi, ki prihajajo mimo. Med smehom sem moral odriniti. 
Ursa je se vpila za mano: "Le nikar ne obupaj, Janez, bos precčj prizenil! Dva otroka ze imam in oba ti prinesem v hiso!" Sledil je krohot, da sem se bal, da bo kar tarnico razneslo! 
Pri jami je