





Ivan Cankar 

Hisa Marije Pomocnice




***************



Tiho so se zaprla velika zelezna vrata; v mracnem hodniku, na mrzlih stenah je 
zasijalo za hip jesensko sonce. Za steklenimi durmi, v sobi vratarice, je gorela 
rdeca luc z dolgim, mirnim plamenom; nad svetilko je bilo pribito na steni 
razpelo z golim, vse krvavim telesom krizanega Kristusa, ki se ni bil nagnil 
glave in je gledal z velikimi mirnimi ocmi. Malci je vztrepetala v materinem 
narocju in se je prekrizala.
Izza steklenih duri je stopila vratarica, mlada, sepava zenska. Nasmehnila se 
je, kakor se smehljajo v klostrih, s hladnim, neveselim nasmehom.
"Hvaljen bodi Jezus Kristus! Pojdite gor, zmerom na levo, v drugo nadstropje in 
po hodniku; nad vratmi je zapisano: soba sv. Neze."
Sli sta dalje; Malci je objemala mater okoli vratu in ji je slonela z zivotom na 
prsih. Hodniki so bili prazni, mracni, koraki so odmevali dalec naokoli, kakor 
da bi prihajali in odhajali nevidni ljudje. Visoka okna so bila temno poslikana, 
ali ce sta postali, sta culi tam zadaj glasove, vzdihujoce, stokajoce, kakor 
rozni venec v temni cerkvi, pozno v noc, pred polrazsvetljenim oltarjem. Stene 
so bile polne svetih podob; rdece luci so gorele pred njimi; velo cvetje je 
viselo od okvirjev. Malci je gledala te slike, njene oci so bile kakor pricarane 
nanje, bilo jo je groza in stiskala se je k materi. Na prvi podobi je bil 
naslikan sveti Stefan; nag je bil do pasu in je klecal, glavo je nagibal nazaj, 
oci so bile uprte v nebo, roke sklenjene na prsih; telo je bilo cisto belo, tako 
da se je svetilo iz temne podobe kakor da bi bilo izdolbeno; dolgi krvavi curki 
so curljali od obraza, od ramen, po vsem telesu, po neznih belih rokah; in obraz 
je bil tako miren, le ustnice kakor da bi se premikale. Nestevilo rdecih, silnih 
rok se je dvigalo zadaj, na desni, na levi, divji obrazi so prezali iz temnega 
ozadja; svetnik je klecal mirno na kupu okrvavljenega kamenja, oci njegove so 
bile, kakor da so bile ugledale tisto lepoto, ki so hrepenele po nji vse solzne. 
Okrvavljeno kamenje se je spremenilo v disece rdece roze.
Na drugi podobi je bila devica, oblecena v dolgo belo haljo. Tudi njen obraz je 
bil cudovito miren. V rokah je drzala velik srebrn kroznik in na krozniku so 
bile njene odrezane prsi, bele deviske prsi. Bele lilije so bile v njenih laseh 
in se bolj bel je bil njen obraz. Oci so bile uprte v nebo, uprte v oltar, na 
katerem je darovala svoje bele deviske prsi... Za njó, v temnem ozadju, je 
prezalo dvoje divjih obrazov.
Sli sta dalje, hodniki so bili temni in samotni. Prisli sta mirno visokega okna, 
ki je bilo zagrnjeno samo napol z belim zagrinjalom. Pred oknom je bila nizka 
klopica; mati je pokleknila, Malci je pogledala skozi okno v polumrak. Iz 
polumraka so se zasvetile najprej siroke bele perotnice na glavi usmiljenke, ki 
je sedela prav blizu okna pred harmonijem. Glava je klonila, obraz je bil kakor 
iz mramorja, tudi ustnice so bile cisto bele, bolj bele kakor svetlo platno 
perotnic. Oci so bile polzaprte, mirne kakor ves obraz in kakor polumrak tam 
doli. Roka se je dotaknila tipke, in samoten glas, kakor iz daljne daljave, se 
je zazibal v zraku, padal je polagoma, izgubil se tja dol v temò. Iz teme se je 
svetlikala luc; visoko dol od stropa je visela na srebrnih verizicah srebrna 
svetilka, razsvetljevala je veliko podobo Matere bozje, ki je segala od stropa 
do oltarja. Mati bozja, v dolgem, sinjem, z zlatimi zvezdami posutem plascu je 
stala na zemlji, blesceca bela noga je gledala izpod zlatoobrobljenega plasca. 
Noga pa je pocivala na ploscati glavi velike zelene kace, ki se je vila okoli 
zemlje, objemala jo trikrat v strasnem in gnusnem kolobarju. Od rok Matere 
bozje, od vseh desetih prstov, so lili zarki milosti na zemljo. Ali bolj jasen 
kakor zvezde na plascu in kakor zlati rob in bolj kakor zarki milosti, ki so 
lili na zemljo, je bil obraz Matere bozje. Malci je pogledala na velike, v nebo 
uprte, miru in ljubezni polne oci, na ustnice, resne in blage, na srebrno solzo, 
ki se je svetila cudovito na belih licih, in sladko ji je bilo, pritisnila je 
celo na okno, Mati bozja se je blizala, stopila je iz teme in cisto pred njo je 
bil milostipolni obraz...
Vstali sta, Malci se je oklenila matere okoli vratu. Prisla je mimo zenska in 
Malci se je stresla od groze. Lica so bila vsa razjedena, kazalo se je zivo 
meso, ustnic ni bilo vec, ne nosa in jezik je lizal po golih celjustih. Postala 
je, ozrla se je z mirnim pogledom -- "Hvaljen bodi Jezus Kristus!" -- in je sla 
dalje. Malci je trepetala, mraz ji je bilo; hodnik je bil neizmerno dolg, temán 
in samoten. Vodil je Bog vedi kam, v novo dezelo, kjer ni nic sonca in nic 
cloveskih glasov, v neznano dezelo, polno svetih in strahotnih cudes, 
sepetajocih molitev, belih mirnih obrazov, tako tujih, kakor da bi bili stopili 
dol iz nebes, izpred bozjega trona...
Odprle so se duri, iz postelje so se vzdignile glave, radovedne oci so se ozrle 
nanja.
Soba je bila velika, cisto bela. Dvoje oken je segalo od stropa skoro do tal, 
zagrnjeni sta bili z belimi zastori, prijeten polumrak je bil v sobi. Ob stenah 
postelja ob postelji, stirinajst jih je bilo. Nad posteljami svete podobe, 
razpela, med okni slika debelega plesastega gospoda z rdecim ovratnikom in 
zlatim krizem na zlati verizici. Pod sliko bozicne jaslice, umetno sestavljene 
iz lesa in papirja -- vse lepo in zelo resnicno, hlev, sveta druzina, pastirji, 
sveti trije kralji in naokoli zelena pokrajina, zadaj pa betlehemsko mesto.
Stopila je k njima sestra Cecilija, mlada, rdecelicna in vesela.
"Kako ti je ime?"
"Malci."
Vzela jo je v narocje in jo je nesla k prazni postelji ob oknu.
"Tako, Malci, to je tvoja postelja, tvoje stanovanje." Mati je zajokala. Bila je 
ze pri durih in se je vrnila, pokleknila je k nizki postelji in je jokala. Tudi 
Malci je imela vlazne oci, ali obraz ji je bil miren in ni se ozrla na mater; 
zivot jo je bolel od dolge poti, cutila je, da se odpira rana na nogi; tudi 
zejna je bila, ali ni si upala prositi vode. Sitno ji je bilo, da mati joka, 
sram jo je bilo, ker so gledali nanjo, ali tudi nji sami so silile solze v oci, 
dasi ni vedela zakaj in dasi ni marala jokati.
Mati je vstala, poljubila jo je na obraz; Malci je zasrbelo na licih od 
materinih solza, spreletelo jo je in vzdignila je roko, da bi se dotaknila 
materinega obraza, ki je bil gorak in ves moker. Videla je od blizu ta obraz in 
zdelo se ji je, kakor da ga se nikoli prej ni videla; sirok je bil, rdec in 
spacen od joka, oci so bile prestrasene, velike, motne od solza in ustnice so se 
tresle.
Sestra Cecilija je spremila mater do duri.
"Nikoli vec ne pride odtod!" je rekla mati in je pogledala sestro s cudnimi, 
otroskimi, prosecimi ocmi.
"Kakor je bozja volja," je odgovorila sestra Cecilija mirno. Duri so se zaprle 
in koraki so odhajali po mostovzu...
Sestra se je vrnila, prinesla je kruha s surovim maslom in kozarec vina, 
mesanega z vodo.
"Pij in jej, Malci, nato se preobleces."
Malci je popila vino, nato je slekla vso obleko do srajce in je oblekla rdece 
karirano krilo, sito scela, kakor pri malih otrocih, in cez krilo modro progast 
predpasnik s pasom in naramnicami. Sedela je na postelji in je gledala po sobi. 
Samo se casih je smuknil k nji radoveden, hudomusen, skoro hudoben pogled, ali 
ze so se bile navadile nanjo, spet se je oglasil smeh, krik cvrljajoci, veseli 
glasovi so se podili vsekrizem.
Hipoma se je ozrl sirok, rdec, razposajen obraz naravnost v Malci.
"Pa ne misli, da bos imela vina, kadar se ti bo hotelo!"
Malci se je prestrasila. Tista, ki jo je ogovorila z rezkim glasom, je sedela na 
nizkem stolcku, z rokama se je opirala ob slonice, kakor jih imajo bogati 
fotelji; zibala je stolcek od leve na desno, zelo mocno in zelo hitro, ter se je 
tako pomikala naprej, ne da bi se doteknila tal z bolnimi nogami, ki so ticale v 
tezkih copatah. Blizala se je postelji in Malci se je bala, prijela se je za 
odejo z obema rokama in se je naslonila na vzglavnik.
"Kaj se me bojis? Cakaj, odgriznem ti nos!"
Smeh je buknil po sobi.
"Pusti jo no, Lojzka!" se je oglasil od duri tenak, majhen glas, kakor da bi 
bila zaklicala prav nezna puncka iz cunj.
Od postelje, ki je stala tik duri, se je spustila tenka, tenckena postavica; 
obraz je bil droben, majhne crne oci so mezikale, skustrani lasje so zakrivali 
celo, nosek je bil malo privihan.
"No, pusti jo, Lojzka!"
Spustila se je od postelje in Malci si je mislila: glej, zdaj bo padla! Samo po 
eni nogi se je blizala, druga, v veliki crni copati, je visela cudno skljucena 
in je segala tenki zdravi nogi komaj do gleznja. In noga ni skakala, temvec 
drsala je tiho, cudovito hitro, sukala se na levo in na desno, zivot pa je bil 
miren, malo skljucen -- kakor da bi plaval majhen angel po sobi.
To je bila Rezika, tretja Rezika, zakaj bilo jih je se dvoje; sluzila je vsem, 
nosila jim je na postelje kavo in juho in je pletla zjutraj lase neokretni 
Francki. Njen obraz je bil samo tedaj prepaden in bled, kadar so jo drazile: 
"Rezika, mati pride póte!" Tedaj se je skrila v kot in je gledala izza 
posteljnjaka s prestrasenimi ocmi...
Prisla je k postelji in se je naslonila s komolci na blazino.
"Kako ti je ime, ti?"
"Malci!"
Vse ostale so utihnile in so poslusale. Sedele so sredi sobe okrog nizke mize, 
vse pokrite s knjigami, podobami, pisanimi igracami, pletivom, nogavicami in 
ostanki kruha, kolaca, olupki pomaranc in jabolk.
Od zadnje postelje, v mracnem kotu se je oglasil globok. zategnjen glas.
"Samo eno Malci smo sele imele. Pred tremi leti je umrla, tukaj je lezala poleg 
mene. Ponoci je umrla, kricala je... oh... Rezika, daj mi vode, ne morem tja z 
roko."
Nekoliko se je vzdignila kustrava glava iz blazine. Rumen obraz, nos kakor noz, 
oci zarece, crni lasje; iztegnila se je roka, koscena, tenka kakor klina. 
Pomocila je ustnice, glava je legla pocasi na blazino in oci so se spet 
zatisnile.
Izprasevale so Malci, toda ni odgovarjala veliko; sedela je trdno pokonci, obrvi 
strnjene, oci pazljive, srepe, drobne pesti zakopane v odejo -- kakor da bi 
gledala v oci trinajsterim sovraznikom...
Mrak je legel, samo se visoko ob stropu so se svetili rdeci zarki. Sestra 
Cecilija je odprla duri.
"Vecerja!"
Sklenile so se roke, kricec glas se je vzdignil iz gruce in za njim so se 
oglasili mrmrajoci, zategnjeni glasovi. Obrazi so bili mirni, resni, bogve kam 
so gledale oci, tihe, siroko odprte. Vecerna molitev je bila hitro pri kraju -- 
in kakor trenotna senca je izginil iz obrazov resni mir brez sledu, ustnice so 
se smejale preserno, oci so gledale zivahno in razposajeno.
Malci je drzala v narocju skledico juhe.
"Ali je juha dobra?" jo je vprasala Lojzka in se je smejala z rdecimi, debelimi 
ustnicami, da so se svetili siroko beli zamorski zobje.
"Dobra," je odgovorila Malci in je srebala pocasi, malo bojece, kakor ob tuji 
mizi.
Lojzka je dala svojo skledico Reziki in Rezika je izlila juho v posodo, kjer je 
bila umazana umivalna voda.
"Ti nedolzni otrok ti!" je vzdihnila Lojzka. "Ce bi ji dali pomije, pa bi jih 
pila!"
Oglasila se je Tina, najstarejsa, ki je imela ze stirinajst let. Krepka je bila, 
obraz ji je bil zdrav in rdec, nekoliko grob, oci so gledale resno, materinsko. 
Mocne, mesnate roke so se opirale ob stol; hodila je drugace kakor Lojzka: 
zibala se je s stolom in z vsem zivotom naprej in nazaj, ne od desne na levo in 
opirala se je z eno nogo; tako je ropotala bolj ter se premikala bolj pocasi. 
Noge so ji bile tenke, kakor noge dveletnega otroka, in so se skrivale pod 
krilom.
"Jej juho, Malci! Juha je dobra, samo Lojzka je hudobna... Ti, se juhe ne bos 
imela; le glej!"
Obraz Lojzke je bil hipoma resen; pogledala je zacudeno in je umolknila; sedela 
je tiho ob oknu, dokler niso prizgali luci; njene ustnice so bile polodprte, 
zlovoljne in otozne.
Prisla je sestra Cecilija in je prizgala plinovo luc, ki je visela od stropa. 
Zareca bela svetloba se je razlila po sobi.
Slacile so se in so se napravljale spat. Stoli so ropotali, casih je vzkriknilo 
-- ponesrecilo se je kateri in padla je, ko se je slacila; samo strah je bil, 
smejala se je sama in vse so se smejale. Postelje so sumele, govorjenje je 
polagoma utihnilo, smejale so se pritajeno, sunkoma, samo sepetale so se.
Sestra Cecilija je stala sredi sobe.
"Kje je Toncka? Toncka!"
Glave so se vzdignile v posteljah.
"Toncka!"
Ob oknu, skrita za zagrinjalom, je stala Toncka. S pocasnimi, nerodnimi rokami 
je odgrnila zagrinjalo, prisla je, glavo sklonjeno, obe roki nalahko iztegnjeni, 
obraz smehljajoc, miren, brez strahu. Oci, lepe, crne, so gledale nestalno, 
brezizrazno. Toncka je bila slepa.
"Kje si bila, Toncka?"
"Ob oknu, sestra Cecilija."
Toncka je stala ob oknu uro za uro, kadar je bil lep vecer in je gledala z 
velikimi, brezizraznimi ocmi, s smehljajocim, mirnim obrazom. Vztrepetala so ji 
lica, kadar jo je pobozal soncni zarek.
"Kaj si videla zunaj, Toncka?" jo je vprasala Lojzka. Toncka ni odgovorila; 
slacila se je pocasi in se je smehljala, kakor da je bila dozivela nekaj 
cudovitega, ljudem nerazumljivega.
"Ali ne ves, da imamo spet novo? Malci ji je ime." Kakor da bi ji bile roke 
obrnile glavo, se je ozrla Toncka naravnost k postelji, kjer je lezala Malci.
"Dober vecer, Malci!" se je nasmehljala Toncka. Malci se je komaj ozrla, trudne 
so ji bile oci in vsa je bila trudna; dan je bil nemiren in dolg, kakor takrat, 
ko se je vozila po zeleznici od jutra do noci.
"Tiho, otroci! Molite in zaspite! Sveti angel varuh z vami!"
Sestra Cecilija je ugasnila luc. Glasu ni bilo vec od nikoder. Zasepetalo je se 
kdaj nalahko, kakor da bi podrsala dlan po sumeci odeji.
Malci ni spala. Mraz ji je bilo v novi postelji, bolela jo je glava in tudi rana 
na nogi jo je skelela; zarezalo je casih, da bi zavpila, zavzdihnila, ali ni si 
upala. Tresla se je, odela se je do ust in je sklenila roke pod srajco na prsih.
Kakor je bolecina malo odnehala, so prihajale cudne, zalostne misli. Tiho je 
bilo, tiha bela svetloba je svetila skozi visoka okna. Nikjer ni bilo lune, ali 
koscek neba, ki se je svetlikal nad crnimi strehami, je bil ves bel in blescec 
od gosto nasutih zvezd.
Z obema rokama je tiscala odejo k sebi; strah jo je bilo. Zgenilo se je casih 
tu, tam, zasumela je blazina, zavzdihnilo je, zajecalo.
Malci je bila sama, izgubila se je bila, sama kakor ponoci sredi gozda. Ce bi 
poklicala mater, bi je ne slisala, nihce na svetu bi je ne slisal... Zacela je 
moliti, ali besede so ji nenadoma posle, tezko, mucno ihtenje se je vzdigalo iz 
prsi, ustnice so trepetale in se nategale, zaskelelo jo je v oceh. Spomnila se 
je bila na malega brata, ki lezi doma, napol razodet, ustna odprta, lica rdeca 
in potna. Na mater se je spomnila, ki sedi za mizo, pred svetilko, in siva; 
globoko kloni glava, obraz je svetel in rdec od luci. Zasmilili so se ji vsi, 
tudi kanarcek se ji je zasmilil, ki je sedel tam v kletki cisto zgoraj, glavico 
v perju, kakor lepa rumena kepa... Izpregovoriti je hotela, toda ozrla se je, -- 
tisina vsenaokoli, bele stene, visoka, neprijazna okna, Bog vedi, samoten crn 
gozd.
Poljubila je svetinjico, zatisnila je oci.
"Sveti angel varuh moj -- --"
Ali odeja se je stresala sunkoma, po licih dol so ji tekle solze, ni se mogla 
braniti, ihtenje se je oglasilo po sobi. Obrnila je glavo in je pritisnila usta 
na vzglavje.
Od drugega okna je zasumelo, Toncka se je bila vzdignila v postelji in je 
poslusala s sklonjenim zivotom. Vstala je, sla je pocasi po sobi, v beli srajci 
do kolen, roke iztegnjene, glavo sklonjeno, oci siroko odprte. Prisla je k 
postelji, tipala je z roko po blazini, po odeji, doteknila se je Malcinih las.
"Malci, ali ne spis?"
Malci se je ozrla, od okna je padala svetloba na droben, smehljajoc obraz. 
Toncka jo je bozala po laseh, po celu, po mokrem obrazu.
"Nic ne jokaj, Malci!"
In hotela ji je povedati nekaj lepega in veselega.
"Nic ne jokaj, -- jutri bo nedelja..."
Malci se je nasmehljala sama -- jutri bo nedelja. Komaj se se je malo ozrla, 
spreletelo jo je toplo in trudno, oci so se zatisnile... In precej se ji je 
sanjalo nekaj zelo cudnega: tam se je siril travnik, do kolen je segala zelena 
trava in rdece in rumene cvetice so se klanjale. Sonce je sijalo in Malci se je 
igrala z veliko rdeco zogo; lahko kakor perotnice so jo nosile noge.
II
Nedeljsko so bile oblecene, pocesane, pisane pentlje so imele v kitah. Skoro vse 
so sedele okoli mize, samo tri, stiri so lezale. Bilo je ze blizu dveh, cakale 
so gostov.
Toncka je slonela ob oknu. Obrnila se je proti sobi, obraz ji je bil svetel in 
rdec, kakor da bi bili ostali soncni zarki na njem.
"Sonce sije; ne bo jih veliko."
"Kaj mislite, ali pride grofica?" je vprasala Lojzka s hudobnim nasmehom in vse 
so se zasmejale na glas.
"Malci, le pripravi predpasnik, kadar pride grofica! Bos videla -- ljí-bo 
djéte!"
Ozrle so se vse hkrati, ce so zaskripale duri. Prisla je najprej, takoj ob dveh, 
bleda, slabo oblecena zenska. Toliko da se je ozrla po sobi in da je pokimala z 
glavo. Stopila je k postelji, kjer je lezala Katica, bolna Katica; sklonila je 
glavo prav blizu k njenim ustnicam in sepetali sta, dokler se ni zmracilo; nihce 
ni cul besede in se ni zmenil zanja. Prinesla je nekaj zavitega v papir, ali 
nikoli se ni videla Lojzka, ki se je casih ozrla, da bi bila Katica jedla. Mati 
je imela rdece oci, ko je odhajala, Katica pa se je obrnila k steni in ni 
govorila z nikomer. Grda je bila v obraz, velik nos je imela, potlacen kakor 
zamorka, debele ustnice, majhne oci in kustrave in pepelnate lase; trinajst let 
ji je bilo morda sele, nad posteljo pa je bilo zapisano, da so jo bili prinesli 
v hiso pred sestimi leti; ves zivot ji je bil z ranami pokrit in iz ran je teklo 
neprestano.
Tina, stirinajstletna, je sedela sama v kotu med dvema posteljama; obraz ji je 
gorel, oci so gledale zamisljeno.
Lojzka se je ozrla nanjo in zamezikala je, kakor da bi ji bilo zablescalo sonce 
v lica.
"Edvard!" je zaklicala z mehkim, pojocim glasom.
Tina se je zdrznila, oprla se je z rokama ob slonice in se je napol vzdignila z 
zivotom; temna rdecica se ji je razlila po licih do vratu in oci je pokrila 
vlaga. Stisnila je ustnice, nagnila je stolec sunkoma, zazibala se je z vsem 
zivotom naprej in nazaj ter se pomikala ropotoma proti mizi. Lojzka se je 
zasmejala na glas, s cudnim, hripavim smehom, rocno je zibala stolcek na desno 
in na levo ter je bezala. Tina se je ustavila pri mizi, pogladila si je z roko 
lase, ki so ji bili padli preko cela in se je nasmehnila. Tudi Lojzka je postala 
pri oknu in je gledala Tini naravnost v oci...
Zaskripala so vrata, prislo je troje elegantno oblecenih dam, vsaka je imela v 
roki majhen papirnat zavoj.
"Hvaljen bodi Jezus Kristus!" se je oglasilo v pojocem zboru od mize, od okna, 
od postelj.
Prva dama je bila starikava, suhotna, imela je velik rdec nos in na glavi velik 
crn klobuk. Tudi ostali dve sta bili suhi in rdecenosi, toda mlajsi, morda njeni 
hceri. Pocasi je slacila prva dama rokavice, stala je se pri durih ter se 
ozirala z zelo prijaznim, sladkim nasmehom po sobi.
"Kako vam je, otroci?" je vprasal nje tenki, nosljavi glas -- razlil se je po 
sobi kakor med.
Lojzka se je poklonila in je odgovorila z zelo poniznim in neznim glasom: "Hvala 
Bogu, dobro nam je, gospa grofica!" -- Rezika se je ozrla v stran, mezikala je 
in ves obraz ji je bil napet od pridrzanega smeha. Lojzka pa je bila resna in 
niti trenila ni.
Polahko je odvijala dama zavoj in se je ozirala s hudomusnim pogledom: Zdaj 
poglejte, otroci, kaj sem vam prinesla!
Gledale so in so cakale, nobena ni izpregovorila besede. Iz zavoja so se 
prikazale pomarance, cetvero jih je bilo.
"Daj mi nozek, Edit!"
Mlada rdecenosa dama je odvezala pisano vrecico in je prinesla iz nje licen bel 
nozek. Starejsa dama je stopila k mizi, lupila in rezala je pomarance z 
gosposkimi kretnjami, lepo je sukala tenka rdeca mezinca, ozirala se je izpod 
crnega klobuka po posteljah. In mlajsi dami sta stali poleg nje, ob desni in ob 
levi.
Nato so hodile okoli mize in od postelje do postelje ter so delile koscke, iz 
katerih se je cedila sladka voda.
"Bog poplacaj!" se je glasilo enakomerno, dolgo zategnjeno, v taktu. Dama pa je 
opazovala obraze, brisala si je tenke prste ob robec, sladko razpolozenje se ji 
je smehljalo v dobrem srcu.
Ali nato je stopila sredi sobe, zasmejala se je, vzdignila je roko.
"Stevilka druga!"
In tisje, veselo:
"Odpri zavojcek, Edit!"
Mlada rdecenosa dama je odprla papirnat zavojcek in prikazali so se podolgasti, 
tenki piskoti, cetvero jih je bilo.
"Daj mi nozek, Edit!"
Razrezala je piskote v cisto enake koscke, hodile so okoli mize in od postelje 
do postelje ter so delile. Dama je bila vsa rdeca, razzarjena od radosti in med 
se je cedil na tenkih ustnicah.
"Stevilka tretja!"
Tiho, veselo:
"Odpri zavojcek, Margit!"
Tretja, najmlajsa rdecenosa dama je odprla zavojcek in prikazale so se pisane 
podobe, natanko stirinajst jih je bilo. Prijazna, smehljajoca mamica je drzala v 
narocju debelega otroka v sami srajcki ter ga je pitala z majhno zlicico. A pod 
podobo je bilo zapisano: "Katreinerjeva kava".
Romale so in so darovale svetle podobice, vsaki po eno. Postajala je dama ob 
posteljah, ob mizi in je bozala drobne, sramezljive obraze.
"Kako ti je, ljubo dete?"
Prisla je do postelje, kjer je lezala Malci.
"Ah, glej, tebe se nisem videla! Kako ti je ime, ljubo dete?"
"Malci."
"O, Malci! -- Daj ji, daj ji podobico, Margit! -- In, Malci, ali kaj molis za 
dobrotnike?"
Malci je povesila oci in je molcala. Izpod trepalnic je videla Lojzko, ki se je 
bila pravkar spacila tam zadaj; in Malci se je zdelo dobro, da se je Lojzka 
spacila.
Pred durmi je stala sestra Cecilija, roke prekrizane na prsih, glavo malo 
upognjeno, tih smehljaj na ustnicah. Tudi smehljaj sestre Cecilije je bil Malci 
pogodi.
"Premisli, ljubo dete," je govorila dama, "da to pozemsko trpljenje ne traja 
dolgo. Kmalu, kmalu te poklice k sebi Gospod Bog, da te odresi vsega hudega --"
Dama se je ozrla, sestra Cecilija se je umaknila, odprle so se duri na stezaj... 
Hipoma se je spremenil obraz rdecenose dame, trd je bil in jezen, tenke ustnice 
so se priblizale nosu. S krepkimi koraki je premerila sobo, krepko sta stopali 
za njo spremljevalki njeni; pred durmi se je poklonila sestra Cecilija, roke 
prekrizane na prsih, tih smehljaj na ustnicah.
"Bog poplacaj! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" je zapelo stirinajst glasov.
Prisla je bila velika, debela zenska, zelo bogato oblecena, obraz sirok in 
mehak, kakor iz testa. Nasmehnila se je hudobno, ko je bila ugledala rdecenoso, 
crno damo in podbradek se ji je nalahko stresel in se je tresel se ves cas, ko 
so stopale mimo nje s trdimi koraki rdecenose dame. Globok poklon, hudoben 
pogled, zaprle so se duri.
Velik zavoj je nosila v roki debela dama. Sedla je takoj, polozila je zavoj na 
kolena in si je brisala z robcem potno celo, obdrgnjeno od klobuka, ki je visel 
globoko v obraz.
"No, kaj ste dobile?"
Zasmejale so se grohotoma.
"Podobice in olupke."
Dami se je zasvetil obraz, kakor da bi ji bile povedale nekaj zelo prijetnega.
"To je skopost, grofovska skopost... Lojzka, zakaj pa ji nisi dala koscek kruha? 
-- Náte, otroci!"
Odvezala je zavoj in prinesla je na dan kolacev, jabolk, pomaranc, bonbonov; 
velik kup je bil na mizi.
"Sestra Cecilija, delite!"
Sestra Cecilija je pokleknila pred nizko mizo in je delila. Nad radovednimi, 
veselimi, plavolasimi glavami so se svetile siroke bele perotnice.
Dama je sedela na stolu, velika, debela, silna. Male, zivahne oci so svigale v 
globokih jamah, v testu izkopanih. Z zeljnim, skoro prosecim pogledom je iskala 
pogleda sestre Cecilije, uprla se je vanj, obraz je lezel v okrogle gube, 
podbradek se je tresel, stresalo se je vse ogromno telo.
"Take so, no, poglejte... pride k revicam, kakor sveti Miklavz... Meni je dolzna 
meso se od lanskega leta, se od lanskega leta... Takrat smo imeli se staro 
prodajalnico, no, in ob tistem casu..."
Sestra Cecilija se je tiho nasmehnila, poklonila se je in je sla proti durim. 
Dama je sedela na stolu, debela, silna, smehljala se je, gledala je prosece po 
sobi. Ali nihce se ni ozrl nanjo, otroci so jedli in so se smejali...
Prihajali so ljudje zmerom bolj pogostoma. Matere so stale ob posteljah, 
dolgocasni, zalostni obrazi. Malci je lezala, ob zglavju je slonela mati; 
prinesla je kolacev in pecenega mesa. Izprasevala je, ali Malci je bila 
razmisljena in je gledala po sobi.
Tiho je sedela Tina, obraz zarec, oci uprte na duri. Stresla se je, nagnila je 
glavo in se je ozrla v stran. Prislo je troje zensk, z njimi je prisel mlad 
fant. Sli so preko sobe do okna, kjer je sedela ob postelji Pavla ter jih je 
pozdravljala od dalec z veselimi ocmi.
Pavla je zivela samotno, govorila ni z nikomer, edina zidovka je bila v sobi. 
Pomikala se je tezko s stolom in ce je prisla do mize, je sopla in celo ji je 
bilo potno. Njene oci so bile nenavadno jasne, razumne, kakor pri odraslih 
ljudeh;, obraz ni bil lep, ustnice so bile hrastave in zelo otekle. Dala je roko 
materi, sestram in bratu; govorili so tiho, hladno, skoro prisiljeno, kakor na 
posetih pri tujih ljudeh.
Edvard je bil mlad fant, obraz mu je bil cisto zenski, mehak, nezen, brez brk; 
izpod crnih, kodrastih, zidovskih las se je svetilo celo kakor od mramorja; 
velike oci so se ozirale malomarno in mirno po sobi. Klobuk je drzal z obema 
rokama na hrbtu, iz suknje so mu visele nove rokavice od rumenega usnja.
Stopil je k Tini in se je nalahko nasmehnil.
"Kako je, Tina?"
Njegov mirni pogled je legel na njene lase, na njen obraz, pocasi je zdrsnil na 
njene polvzcvetele prsi, na zivot, na roke, na tenke, mrtve noge, skrcene pod 
krilom. Tina je trepetala, dihala je tezko. Obrnil se je in se je vrnil pocasi k 
sestram.
"Edvard!" je zaklicala Lojzka od okna. Njena lica so bila polna, rdeca, ustnice 
so se siroko smejale, oci so gledale razposajeno.
"Edvard!"
Zasmejal se je tudi on in je stopil k Lojzki. Ko ji je pogladil z roko bujne, 
plave lase, je nagnila glavo in se je ozrla izpod njegove bele, ozke roke na 
Tino, ki je sedela globoko sklonjena, mocne, delavske roke oprte ob stol, oci 
zarece...
Pavla se je dolgocasila. Pricakovala je nestrpno mater in sestre in brata, ali 
ko jih je ugledala med durmi, si je zazelela, da bi se vrnili... In zunaj je bil 
lep jesenski dan, nebo se je svetilo nad lepo pokrajino tam pred mestom, nad 
zlatim jesenskim drevjem... Stale so poleg postelje, nedeljsko oblecene, 
pajcolan na obrazu, rokavice na rokah in so gledale skozi okno -- tam zunaj se 
je svetil prelep jesenski dan... Pavla se je ozrla na obraz materin, na sestre, 
na brata in zasmejalo se ji je srce od tihe hudobnosti.
"Ostanite... ostanite do sestih!"
Stale so ob postelji in so molcale, zunaj pa se je ze nagibal dan, ze so plavale 
sence na nebu, plezale so ze tam zunaj po zidu gor... Opazila je Pavla zloben, 
sovrazen pogled, ki se je zasvetil v oceh kakor noz.
"Ostanite... ostanite se do sestih!"...
Po sobi je plavala Rezika, tenka, tiha, kakor dih.
"Rezika, -- mati!" je zaklicala Lojzka. Rezika je prebledela in se je oklenila 
postelje z obema rokama. Toda ustnice, vse se prestrasene, so se veselo 
zasmejale.
Prisel je postaren, slabo oblecen clovek, suh in slaboten. Roke je imel velike, 
nerodne, crne od dela. Obraz mu je bil zelo bled in upal, oci so bile rdece, 
trepalnice gole.
Rezika je vzpela roke visoko in se ga je oklenila, kakor da bi mu hotela 
splezati do obraza. Pobozal jo je po licih in njen drobni obrazek se je cisto 
skril v veliki crni roki.
Preko njegovih suhih, izjedenih lic je sinil zarek; cudno je bilo, -- kakor da 
bi se bil nasmehnil siv kamen.
"Kako se ti godi, Rezika?"
"Dobro, oce!"
"Lepo je tukaj, Rezika... prijetno je tukaj..."
Ozrl se je naokoli, z motnim, hrepenecim pogledom, kakor bolnik po zeleni 
pokrajini.
"Nekaj sem ti prinesel, Rezika."
Izvlekel je iz zepa jabolko, drzal ga je visoko, da ga Rezika ni mogla doseci in 
se je smejal kakor otrok.
"No, dajte, oce, dajte!" je prosila Rezika s pol jokajocim glasom, ali srce se 
ji je smejalo s sladkim, razumnim smehom, zato ker se je oce smejal. Tako je bil 
ubog in majhen in truden, da bi ga spravila v gorko posteljo ter ga prekrizala 
kakor mati...
Praznila se je soba, zagrnili so ze okna in so prizgali luc. "Sest!" je 
zaklicala sestra Cecilija pri durih.
Bolna Katica, ki je lezala na postelji ob durih, se je zgenila in je vzdignila 
pocasi levo roko k materi, do prsi, do obraza. Desnica je lezala mrtva na 
zivotu.
"Potrpite, mati... Bog bo obrnil..."
Izraz njenih oci je bil miren in razumen; drobni, kosceni prsti levice so se 
krcili, prijela je robec, ki je lezal ob robu postelje in je obrisala materi 
mokra lica. Plaho in zacudeno jo je pogledala mati; nic nista govorili o 
strasnem domu, ali Katica se je bila ozrla in je pogledala naravnost v srce. 
Mati se je sklonila in njene ustnice so se doteknile drobnih koscenih prstkov, 
ki so se iztegali proti njenemu obrazu, doteknile so se uboge desnice, ki je 
lezala mrtva na zivotu...
"Sest!"
Zaprle so se duri za zivljenjem in zgodilo se je, kakor da bi se odgrnila okna 
na stezaj in bi posijala v sobo nova neomadezevana svetloba. Kakor da bi se 
odprla okna in bi dihnil v sobo spomladen zrak, da prezene zadusni vzduh 
zivljenja. Spet so bile stene nedolznobele, spet je razgrnila nad smehljajoco 
druzino sladka in prijazna smrt svoje blagoslovljene roke...
Osmesilo se je pustnopisano zivljenje, bezalo je osramoceno in razcefrani, 
rdecepikasti plasc je vihral za njim, kakor za dolgocasnim klovnom, ki ga 
preganja nezadovoljno objestno obcinstvo z gnilimi jabolki... Bezalo je kakor 
nerodno-zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo s sirokim, otroskim 
obrazom...
Tisje je bilo v sobi, trudne so bile, pol trudne, pol vzburjene. Pocasi so 
ugasale oci, je ugasal ogenj na licih.
Lojzka se je zibala proti durim. Njen obraz je bil resen, ali debele zivordece 
ustnice so se gibale v presernem nasmehu-posmehu.
Vzdignila se je trudoma, odprla je duri in je pljunila na mostovz.
"Zbogom, gospa grofica! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Sestra Cecilija je strnila 
obrvi.
"Lojzka, jutri pojdes v izbico!"
Lojzka se je ozrla vdano.
"Kakor je bozja volja."
Kramljaje, sepetaje so se napravljale v postelje. Tina je slonela v kotu, obe 
roki naslonjeni ob posteljo, glavo med rokami.
"Spat, Tina!"
Vzdignile so se motne, rdece obrobljene oci; obraz je bil bledejsi, rdece pege 
so zarele na njem.
"No, Tina?"
Sestra Cecilija je pogledala resno, zacudeno, zgenilo se je ob ustnicah, kakor 
spomin, kakor sanje je sinilo mimo obrvi.
"Takoj, sestra Cecilija!"
Prisel je glas od mrzle stene, od zunaj, Bog vedi odkod; globok je bil in 
truden, tuj...
Tisina; dremotna, bela svetloba je sanjala na zagrinjalih, na stenah. Mirno in 
enakomerno je soplo na posteljah; zunaj je zahrescalo zamolklo; zapirali so 
velika vrata; od dalec se je prihajal moten, nerazlocen sum -- sum mesta, ki je 
zivelo tam dalec, dalec onkraj zivljenja...
Tisina; angel je hodil od postelje do postelje, zapirale so se trepalnice, na 
ustnicah je ostal smehljaj. Od postelje do Postelje je hodil bel angel, prijemal 
je za roko uboge mlade duse, glej, in vse so se vzdignile in so sle veselo 
soncnemu zivljenju naproti, ki je onkraj smrti. Danilo se je in sence so 
bledele, cudolepa pokrajina se je odpirala, kakrsne se nikoli ni videlo oko. 
Veliko belo sonce in zeleni travniki pod soncem in svetle bele obleke, roze v 
rokah in v laseh, bele, rdece, modre roze, svetel bel smehljaj na licih, v oceh, 
zvonek, velikonocno radosten smeh nad vso cudolepo pokrajino, ki je onkraj 
smrti...
Malci se je nenadoma prebudila in je strmela v polumrak. Od postelje v kotu je 
zajecalo, zavzdihnilo. Sijala je v sobo dremotna svetloba jesenske noci...
Tina se je bila vzdignila, sedela je na postelji v beli srajci, roke sklenjene 
na prsih. Glava se je nagnila, dlani so zakrile obraz in ves zivot se je 
stresel, zaihtelo je pritajeno, natihoma... Malci je strmela v temo, ali 
trepalnice so legale spet na oci, zameglilo se je, zazibalo in spet se je 
odgrnil zastor pred cudolepo pokrajino..
Zjutraj je prisla sestra Cecilija, postavila je pred Tinino posteljo platnene 
stene, pregrnili so posteljo na novo in Tina se je preoblekla. Na obrazu sestre 
Cecilije je bila tiha senca, kakor spomin, ustnice so bile sladko-resne, 
materinske. Tina je bila bleda, oci so gledale plaho in motno, kakor da bi bile 
ugledale nekaj neznanega, skrivnostnega...
Sedela je trudna ob postelji in ni govorila z nikomer...
III
Vseh vernih dus dan je bil; vstale so zgodaj in so se napravljale k masi 
zadusnici. Noc je bila se, ko so vstajale, luc je gorela; zunaj na mostovzu so 
odmevali koraki.
Samo stiri so ostale v postelji, vse druge so sle k masi. Dolga procesija se je 
pomikala po mostovzu; spredaj je sla sestra Cecilija in je nosila Malci v 
narocju; nato je prisla Pavla, zidovka, vsa potna ze in trudna; opirala se je z 
eno nogo, zibala je stolcek z obema rokama; zadaj je porivala Rezika, ki je 
poskakovala na eni nogi; tla so bila raskava, zato ni mogla drsati; Lojzka in 
Tina sta se drsali sami, zibaje, ropotaje, Lojzka vesela, rdeca in pogumna, Tina 
vsa resna in zamisljena; se petero jih je bilo zadaj; dve sta se zibali na 
stolih, dve sta hodili in zadnja je bila grbava Brigita, zelo majhna in siroka, 
v obraz rumena, koza vsa zgrbljena in vela, kakor starikav pritlikavec. Vse so 
bile zavite v tezke, sive rute, noge so ticale v velikih suknenih copatah, s 
kozuhovino podsitih, v rokah so imele molke s silnimi crnimi jagodami in 
bakrenimi krizi; Brigiti je segal molek skoro do nog.
Cudno je odmevalo po mostovzu -- ropot stolov, naporno sopenje, zamolkli koraki. 
Polmrak je bil; samo dalec tam koncu koridorja se je svetila luc. Od sten, iz 
teme so strmeli obrazi svetnikov, se je crnila kri na belih, golih telesih, 
gledali so rabeljnov zlobni obrazi...
Zazvonil je zvoncek v kapelici, sestra Cecilija se je okrenila.
"Brz, otroci, brz!"
Jagode na molkih so rozljale, stoli so ropotali. Koridor je bil dolg; Lojzka je 
sopla na glas in je gorela v lica.
Zasvetile so se steklene duri, procesija se je ustavila. Sestra Cecilija je 
odprla duri in prisle so na dolg teman kor; nobene luci ni bilo ob zidu, komaj 
so se razlocevala podobe na stenah. Pred zidano oslono so bile nizke klopi za 
klecanje, a oslona sama je bila tako nizka, da je videla Malci, ce je sedela na 
stolu, globoko dol v kapelico in na veliki oltar, kjer je gorelo dremotno 
cetvero visokih svec. Tudi je videla na sredo kapelice, kjer je bila na visokem 
odru rakev, pregrnjena do tal s crnim zametom; zgoraj na zametu se je svetil bel 
kriz, pod krizem je bila mrtvaska lobanja. Ob odru so gorele svece na srebrnih 
svecnikih, ob vsaki strani po troje.
Od stropa je visel lestenec, ali bil je zavit v crno platno;, svece so 
plapolale, trepetale zaspano, mrak je bil, po stropu, po vseh kotih kapelice, ob 
stranskih oltarjih, po koru samem so se plazile sence, vztrepetavale so in se 
plasile, kadar je svignil nenadoma kvisku plamen svece, vracale so se, prihajale 
so cisto blizu, zgrinjale se skoro preko vse kapelice. Kakor cudno, skrivnostno 
zivljenje je bilo, ki je zivelo na stenah, vsenaokoli, molce podrhtevalo, trpelo 
morda, Bog vedi; ziveli so tisti dolgi, beli, zibajoci se plameni in zivele so 
tiste sence na oltarju, na stropu, na svetih podobah; izgubile so se morda sence 
od ljudi, ubezale so, in zdaj zive svoje nemirno, tiho zivljenje, v vecnem 
strahu in molku. Tudi tiste svete podobe zive; zivo, strahotno se belijo iz 
teme, na obrazih se pozna trpljenje, se se niso posusile solze na licih...
Zazvonilo je, prisli so gospodje v dolgih, belih haljah, s crnimi ovratniki, 
roke sklenjene, glave globoko sklonjene, Ustavili so se sredi kapelice pred 
visokim odrom, peli so zategnjene, zalostno zvenece, nerazumljive pesmi; kakor 
stokanje, bolestno vzdihovanje je odmevalo od zidov.
Malci se je tresla od cudne groze. To je bil svet, poln strasnih, svetih 
skrivnosti; njene oci so bile cudovito bistre, kakor breztelesne in so videle, 
kar je bilo breztelesno in je zivelo vsenaokoli neznano zivljenje; slisala je 
glasove, ki so prihajali iz neznanih pokrajin, tozeci in vzdihujoci...
Tresla se je, zabolelo jo je v glavi, nagnila se je in celo se je doteknilo 
mrzlega zidu. Sestra Cecilija je stopila k nji, pobozala ji je s toplo roko 
mrzla lica in Malci se je vzdramila. Bolj svetlo je bilo ze na koru in doli v 
kapelici, gospodje so se bili vrnili od crnega odra in so peli visoke, vesele in 
slovesne pesmi pred velikim oltarjem.
Trudne so bile, ko so se vrnile v sobo in legle so ali pa so slonele na stolih, 
roke mirne na kolenih. Mracen dan je bil zunaj, nebo je bilo umazano in 
neprijazno, skoro bi bilo treba prizgati luc. Na visoki mizi pred jaslicami je 
medlela "dusa" na olju v kozarcu; tenki rumeni plamencek se je zibal neprestano; 
umiral je in ni mogel umreti. Smrt je bila v sobi, vse so jo cutile, ali ni bila 
zalostna in nic strasna ni bila; poznale so jo kakor Anastazijo, sestro 
nadzornico, ki je prisla casih v sobo ter se ozrla po posteljah molcé, z resnim 
in mirnim obrazom: malo spreletelo jih je in gledale so kakor pricarane proti 
durim, ki so se bile ze davno zaprle za sestro nadzornico. Ni jih bilo strah, 
ali niso si upale izpregovoriti razposajene besede.
Vzdignil se je iz postelje suhi, rumeni obraz Minke, crni lasje so padli na 
celo, zarele so crne oci. Minka je lezala na svoji postelji ze dolgo let, 
zapisano je bilo nad posteljo, ali sama se ni vec spominjala. Suha je bila, da 
so se videle kosti skozi tenko kozo, prsti so bili kakor kremplji mrtvega tica.
"Otroci, pomislite kaj se je zgodilo pred tremi leti... ali je bilo pred stirimi 
leti... Imele smo takrat se Olgo, lezala je na oni strani zraven mene in komaj 
par tednov je bila sele pri nas. Bolna je bila zelo in zmerom je molila... in 
suha je bila, se bolj suha od mene, pa je imela morda ze stirinajst let... Nekoc 
se ji je prikazala ponoci Mati bozja..."
Poslusale so z velikimi, svetlimi ocmi. Minka je zakasljala, Rezika ji je 
prinesla kozarec vode.
"Kaksna je bila Mati bozja?" je vprasala Pavla, zidovka.
"Kakor v kapelici. V dolgem, sinjem plascu je bila, z zlatom obrobljenem in z 
zlatimi zvezdarni posutem. Od rok pa so lili zarki milosti. In vsenaokoli je 
bila svetloba, kakor sonce..."
"Kje se ji je prikazala?"
"Tu v sobi, nasproti postelje, malo gori, kakor je postelja visoka... Drugi dan 
smo sle vse k masi in svece so gorele pred Materjo bozjo v kapelici... Ponoci, 
otroci, se prebudim in tako mi je bilo, kakor da je nekaj belega izginilo skozi 
duri. Blescalo se mi je, in pomanem si oci in pogledam; duri so zaprte. Potem pa 
se mi je zgodilo, kakor da je bil nekdo zraven postelje in mi je polozil nalahko 
roko na oci in zaspala sem... Ali zjutraj, glejte, ni bilo Olge na postelji. 
Tema je se bilo, ko je prisla sestra; vzbudila nas je vse, prizgali so luci in 
so iskali. Nikjer ni bilo Olge. In so sli s svecami po mostovzu, kakor je dolg, 
in dol po stopnicah in v kapelico. V kapelici pa je lezala Olga in je bila 
mrtva."
Umolknila je in vse so molcale, tako da se je slisalo trepetanje umirajocega 
plamena pred jaslicami.
"Jaz pa sem poznala nekoga, ki ni veroval, da je Mati bozja," se je oglasila 
grbava Brigita in vse so vztrepetale, kakor da so ugledale nekaj cisto 
nerazumljivega in groznega.
"Iz Amerike je prisel in ni veroval, da je Mati bozja. Tako je lezal na 
postelji, ker je bil bolan, zenske so molile in otroci so jokali, duhovnika pa 
ni bilo... In se je spacil, zamahnil je z obema rokama in je padel iz postelje. 
Zavpili so in so pobegnili, jaz pa nisem mogla bezati, ker me je drzalo za noge. 
In takrat, pomislite, se vzdigne zunaj pred okno, veliko in crno; stalo je pred 
oknom dolgo casa, nato je izginilo in oni na tleh je bil mrtev..."
Leglo jim je nekaj tezkega na srce -- kakor da bi stalo tam zunaj pred oknom 
veliko in crno. Pol plaho, pol ocitajoce se je ozrla Tina na grbavo Brigito, ki 
je sedela ob postelji, rumen in zloben pritlikavec.
"Lani je umrla Ancka," je pripovedovala Tina,"tretja Ancka je bila in vse tri so 
umrle. Tebi je bila podobna, Malci, samo se bolj majhna je bila. Cisto droben 
obraz je imela in cisto bel, kakor angel. Nikoli ni jokala, samo gledala je in 
se je smejala in umrla je cisto tiho. Samo jaz sem vedela, da je umrla. Zvecer 
je bilo, vse smo ze lezale in sestra Cecilija je ugasnila luc. Ancka je lezala 
ob oknu, na tvoji postelji, Malci, in se ni genila. Ali glavo je imela obrnjeno 
proti oknu in jaz sem videla, da ima oci odprte, tako so se svetile. Nisem mogla 
zaspati; kakor da me zmerom klice, ali ni me klicala. Meni so lezle trepalnice, 
ali se zmerom sem jo videla tako natanko, kakor da bi imela cisto odprte oci; se 
bolj svetlo je bilo. Svetlo je bilo in zmerom bolj svetlo, kakor da bi se hotelo 
daniti. Tedaj pa se vzdigne od postelje, kjer je lezala Ancka, nekaj lepega, 
svetlega, kakor cekin, in plava... plava zmerom visje in skozi okno in gor proti 
nebesom. Njena dusa je bila... Stresem se in poklicem sestro Cecilijo; temno je 
bilo v sobi, Ancka pa je bila mrtva."
Toncka je sedela blizu okna, slonela je ob postelji; zalostna je bila, ker ni 
sijalo sonce. Doteknila se je bila stekla na oknu, ali steklo je bilo mrzlo, da 
je vztrepetala; vedela je, da je zunaj grdo mokro nebo.
Njene velike slepe oci so se ozrle po sobi.
"Lani je umrla Nezika; dezevalo je in mraz je bilo, ko smo se peljale za 
pogrebom. Ali se spominjas, Tina, kako je skropilo na okence, kakor da bi trkalo 
s prstom? Spredaj v vozu je bila rakev in vso pot je ropotala in se je zibala... 
In ko je zadelo kolo ob velik kamen in se je voz zelo zazibal, takrat je 
zastokalo v rakvi. Nezika je zastokala, kakor da bi ne mogla spati. Mene je bilo 
strah in Nezika se mi je smilila, Tina pa ni slisala nicesar... In stokalo je 
vso pot in jokalo natihoma, otroci, Bog se usmili. Zagrebli so jo in jokalo je, 
ko so sipali tezko prst na rakev. Nato smo se vracali in se zmerom je dezevalo, 
trkalo je na okence. Poslusala sem in glejte, zastokalo je zunaj pred okencem, 
trkalo je in prosilo, vso pot. Njena majhna dusa je sla z nami;, zunaj je 
hodila, ko je bil dez in mraz, in ni mogla v nebesa. Ko smo prisle domov, smo 
sle v kapelico in smo molile rozni venec in njena dusa je sla v nebesa in 
zjutraj je sijalo sonce."
Luc je ugasovala pred jaslicami; Rezika je nalila olja in plamen je vzplamtel 
visoko.
Minka je gledala proti stropu, stela je na prste.
"Koliko jih je ze umrlo?... Dvanajst jih je bilo, zadnja je bila Roza, ki se je 
zmerom smejala. Sest tednov je sele, ko je umrla. Na tvoji postelji je lezala, 
Malci. In zdaj poslusaj, Malci. Smejala se je zmerom in ni mogla zaspati zvecer; 
ko smo ze vse spale, je se zmerom govorila in se je smejala. Ce sem se vzbudila, 
sem jo slisala in slisala sem jo se v spanju, kakor da bi zvonilo. In tudi tako 
se je smejala, kakor da bi zvonilo z majhnim zvonckom. Vsa bolna je ze bila in 
suha, komaj se je se videla iz postelje in njene oci so bile vecje nego ves 
obraz. Ali smejala se je. 'Nocoj, Minka,' je dejala, 'umrjem in ti pridem 
povedat.' In se je smejala. 'Kako pa prides?' sem odgovorila, zato ker ni mogla 
premakniti ne nog ne rok; noge je imela cisto zvite in vsa je bila polna ran. 
Zaspimo in tema je bila... Takrat pa se prestrasim in se vzbudim. Zasmejalo se 
je bilo tako naglas, s tistim majhnim zvonckom in zaklicalo je dvakrat: 'Minka! 
Minka!' -- Mislila sem, da sem bila sele zaspala in da me klice Roza, ki ne more 
spati, toda glejte, ze se je danilo. Ozrem se s postelje in se zacudim. Cisto 
pod mano, ob oglu moje postelje, lezi Roza v sami srajci, lezi na ko lenih, 
glavo ima skrito med rokami. Kako je pac prisla do moje postelje? mislili smo, 
da kleci, ker je bila trudna in da je tako zaspala. Ali bila je mrtva..."
Hitro se je mracilo; nebo se je nizalo zmerom bolj in je temnelo; kakor motno 
zagrinjalo je viselo zunaj pred oknom in tudi hise so se gubile v sivo noc.
"Katera bo zdaj prva izmed nas?" je vprasala Lojzka z mirnim nasmehom.
"Katica bo prva!" je odgovorila Rezika resno. Katica se je komaj ozrla in lahek 
smehljaj je sinil preko grdega bolnosivega obraza.
"Jaz bom prva!" je dejala Minka. "Dvanajst sem jih videla, trinajsta bom sama."
Pavla se je oglasila z globokim, razumnim glasom.
"Ne tako! Ugibajmo! -- Rezika, daj mi papir!"
Narezala je trinajst kosckov papirja, stirinajsti je bil daljsi.
"Katera potegne daljsega, bo prva!"
Rezika je vzela koscke, potegnila je najprvo sama in je potegnila kratkega; nato 
je hodila okoli mize in od postelje do postelje. Gledale so z veselo 
radovednostjo in so se smejale, samo Rezika je bila resna, ker ji je bilo v 
mislih, da bi katera ne ugledala pod njeno roko daljsi papir ter jo tako 
osleparila. Tiscala je roke k zivotu, nagnila se je k postelji ter gledala 
natanko na oci, na roko.
"Vleci!"
Prisla je do Katice, tudi Katica je potegnila kratkega ter je vrgla koscek 
malomarno na tla.
Ko je prisla do Minke, je gledala Minka v strop, nasmehnila se je, iztegnila je 
roko in je potegnila hitro.
"Daljsega!" so vzkliknile.
"Daljsega! Minka bo prva!"
"Kaj nisem rekla?" je opomnila Minka mirno."Saj sem vedela, da bom prva."
"Ali prides povedat?" se je zasmejala Lojzka.
"Pridem, le cakaj! Pridem ponoci in te zlasam... Daj mi vode, Rezika!"
Minka ni govorila vec ves vecer.
Ali na smrt ni mislila Minka. Njeno srce je bilo tako mirno in hladno, kakor 
srce grobarjevo. Prihajale so in so umirale in druge so prihajale namesto njih. 
Postelja bo prazna, sneli bodo tablico, izbrisali njeno ime ter napisali drugo. 
In soba bo ista in vse bo isto.
Na dom je mislila Minka, ki je bila ze zdavnaj pozabila nanj. Spomnila se je 
nanj in se je zacudila. Bilo je tam, kakor v zivo pisanih pravljicah. Cudnobele 
so bile hise, kakor naslikane; cudnosinje je bilo nebo; pisani vrti, zeleni 
travniki, in drevje in bele nizke cerkvice -- vse samo cudo. Naslikano na debel 
papir otrokom za kratek cas. Ljudje so hodili okoli, pa so govorili mosko, polni 
skrbi in resnobe. Ves dan so skrbeli, kaj bodo jedli, kaj bodo pili; tudi za 
obleko so skrbeli in za cevlje celo. "Hm, hm!" Tako so bili resni in tako 
smesni, kakor tisti majhni mozicki iz lesa; potegne se malo za vrvico, hop -- pa 
se vzdignejo noge, vzdignejo se tudi roke, ali obraz ostane resen, tako neumno 
resen... Spomnila se je Minka na vrvico in spomnila se je na svojega oceta. 
Obesil se je bil ubogi oce! Tako majhen je bil in skljucen in smesen. Prijemal 
se je za glavo: "Oh-oh-oh!" -- kakor tisti mozicki, ki vzdigajo roke -- in 
naposled se je obesil. Minka je imela rada oceta in takrat se je jokala. Kako je 
bil oce majhen in smesen in kako je bil neumen, da se je obesil! In kako je bila 
ona neumna, ko se je jokala!... Tudi mati je bila smesna; debela, okrogla, kadar 
je hodila, se je vse zibalo na nji, kakor puta je hodila in tudi obraz je imela 
kakor puta. In je sklepala roke: "Oh-oh-oh!" -- No, umrla je tudi mati. Kako je 
pac lezala na odru, ko je imela tako smesen okrogel obraz in ko je bila tako 
debela? Uboga mati! Morda je vzdihovala se na odru? -- Oh-oh-oh! Nesli so jo 
mozje, tezko, dolgo in siroko rakev so nosili, v rakvi pa:. Oh-oh-oh! -- Vse to 
je bilo kakor naslikano. Naslikani mozicki in naslikane puncke, v pisanih 
oblekah, resni in polni skrbi. Na prvi strani stoje leseno sredi zelenih 
travnikov, tam zgoraj svetlo soncno nebo, na desni bela cerkvica; na drugi 
strani, glej, pa leze na tleh, kakor da bi bili mrtvi. Samo obrazi so isti, 
zmerom tako neumnoresni... In ko bi clovek knjigo raztrgal? Neumna Francka je 
bila oni dan raztrgala tako knjigo in sestra Cecilija niti trenila ni...
Zakaj so bili tako resni in zakaj so zmerom tako jokali? Gorke solze so tekle po 
smesnoresnih licih in Minki so se smilili ubogi ljudje. Ubogi oce! Uboga mati! 
Izrezala bi iz knjige obadva, skrila ju varno na svoje prsi, pod srajco. In malo 
bi ju zibala, kakor v zibki! Ej, ne jokajta, saj je lepo zunaj, lepi travniki, 
lepi gozdi, lepo bozje nebo! Ej, ej, ej! -- Ogrejta se pri meni, tukaj nam je 
dobro!...
Noc je bila, vse so spale.
Minka je zakricala nenadoma.
"Vode, Rezika, vode!"
Prebudile so se, Rezika je skocila iz postelje, se pol v sladki omotici.
Pred jaslicami se je se zmerom zibal ubogi mali plamen, umiral je in ni mogel 
umreti.
Rezika je zadela ob mizo, ob stol, kakor pijana je bila. "Vode, Rezika!"
In Rezika je posegla po kozarcu, ki je bil do polovice poln ter ga je ponudila 
Minki. Ali Minki se je roka tresla, ni mogla drzati kozarca, voda se je 
razlivala po odeji.
"Drzi, Rezika, pomagaj mi!"
Nagnila je glavo, omocila je ustnice z vodo.
"Dovolj je. Postavi kozarec tja. Idi spat, Rezika!"
Oci so se navadile teme in Rezika je videla Minkin obraz. Ozek in koscen je bil 
kakor noz, oci so zarele, na celo so padali crni lasje.
"Ali je umrla?" je vprasala Lojzka iz postelje.
"Ne se!" je odgovorila Rezika zaspano, vrnila se je v posteljo, odela se je do 
ust in je takoj spet zaspala.
Lojzka si je mislila: "Ce zdajle umrje in mi pride povedat!" Malo cudno ji je 
bilo, ali bolj je bila radovednost nego strah. Poslusala je, ce bi se kaj 
zgenilo, ce bi kaj zaklicalo in v napetem poslusanju je zaspala ter je poslusala 
in gledala v sanjah. In ko je gledala, je zagledala nenadoma nekaj svetlega, 
blescecega, kakor cekin. Plavalo je preko sobe, preko okna, zmerom bolj kvisku. 
Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom se je bilo svetlo in blescece, kakor cekin, 
ali bil je Minkin obraz. In Minka se je zasmejala in je zaklicala.
"Lojzka!"
Lojzka se je predramila, dan je bil skoro. Tina se je ze oblacila, Rezika je 
sedela za mizo in si je pletla lase. Toncka je sedela v postelji, zehalo se ji 
je in ni se ji hotelo vstati.
Minka je lezala mirno, roke na prsih, oci odprte, tudi ustnice so bile malo 
odprte in zobje so se svetili.
Rezika se je domislila, vstala je in je sla k Minki.
"Minka, ali ne spis? Ali bi rada vode?"
Minka se ni genila. Rezika se je doteknila njenih rok, njenih lic; nic se ni 
zgenilo. Lica so bila hladna, celo je bilo trdo in gladko kakor iz porcelana; 
oci so gledale mirno, puncice so bile obrnjene malo navzgor, polskrite pod 
trepalnicami.
Rezika se je ozrla po sobi.
"Minka je umrla... Rekla je, da bo prva in res je!" Zasumelo je na posteljah, 
vse so vstale in so se oblacile hitro.
"Jaz sem videla njeno duso!" je zaklicala Lojzka. "Njena dusa je sla po sobi, 
kakor cekin, in ko je sla skozi okno, me je poklicala."
Niso bile se oblecene in umite, ko je prisla sestra Cecilija. Prizgala je 
blagoslovljeno sveco in jo je postavila na mizico poleg Minkine postelje; trde 
koscene prste je ovila okoli bakrenega razpela. Nato pa so molile rozni venec; 
molki so rozljali, mladi glasovi so peli enakomerno, otozno...
IV
Dobile so kanarcka. Ves majhen je se bil in neumen in zmerom ga je bilo strah; 
tudi pel se ni nic.
"Babica je!" je menila Pavla.
"Kako bo babica!" je ugovarjala Lojzka. "Saj sem pogledala prècej!"
"Kako pa se pozna, da ni babica?" je vprasala Malci. "Zadaj mu odpihnem perje, 
pa pogledam... Cakaj, ti pokazem!"
Kletka je bila na mizi, Lojzka je odprla vratica, toda kanarcek je krical, 
cvilil pretresljivo, kakor da bi prosil milosti.
"No, pusti ga! Pa naj bo babica!" se je vdala Pavla. "Ni ga treba draziti, 
zbolel bo!"
Sestra Cecilija je obesila kletko na zid ob okno prav poleg Malcine postelje, 
tako da je skropilo Malci na posteljo in v obraz, kadar se je kanarcek umival.
"Ej, ti, Hanzek, zakaj me skropis?" se je smejala Malci in nevoscljive so ji 
bile, da je skropil nanjo in da se je pogovarjala z njim.
Hanzek je studiral; gledal je z zivimi crnimi ocmi po sobi, kakor da bi opazoval 
ter se cudil. In kolikor bolj je opazoval, tem manj ga je bilo strah. Ce se je 
priblizala roka, Rezike ali Malci drobna roka, se je najprej umaknil ter gledal 
napeto. Nato je polagoma iztegal vrat, odpiral kljun in oci so zadobile nekako 
sovrazno svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje na vratu in na glavi 
se je sopirilo, jezilo, perotnice so zamahovale, najprej nalahko, potem zmerom 
bolj hitro in srditohrescec glas je prisel iz tankega grla, kakor da bi brusil 
britev ob pili.
"Zakaj pa se jezis, Hanzek?" se je hudovala Malci. "Saj vidis, da ti dajem vode! 
Kaj ne maras vode?"
Hanzek se je malo ozrl, malo je pobrcal z nogo; videl je, da so mu res prinesli 
vode in polagoma se je umiril; samo casih je se malo poskilil, nezaupen je bil; 
ni se bil se privadil vseh peterih prstov in razjezilo ga je posebno, ce se je 
zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim stirim. Ko se je potolazil, je 
poniknil glavo globoko v vodo, stresal se je ter skropil na vse strani. Skocil 
je potem na zgorenji klin, bil je kakor nepocesan, ves moker in skustran, -- 
smejale so se mu; on pa se je le stresal ter se ni ozrl nikamor.
"Ali te ni sram, Hanzek?" mu je zaklicala Malci. Poskilil je malo, nato pa se je 
sklonil, vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj ter si je cistil nogo in kljun, 
oboje hkrati, in nic ga ni bilo sram.
Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum. Uvidel je, da ni veliko 
nevarnosti na svetu. Kadar so mu odprle vratica, je poskocil najprvo na prag ter 
se je oziral naokoli. Nic tujega, neznanega se ni prikazalo, nic nenavadnega se 
ni zgenilo v sobi. Zafrfotal je in je sfrfotal Malci na glavo, na mehke plave 
lase. Malci je sklonila glavo, prijetno ji je bilo in smejala se je. Nato je 
vzdignila roko, pomigala je s prsti. Kanarcek je skocil na roko in obsla ga je 
cudovita, nepoznana slast. Iztegnil je vrat, perje se je nasopirilo, perotnice 
so frfotale in stopical je in plesal z drobnima nogama ter pel s cistim, veselja 
in hrepenenja polnim glasom.
Gledale so to lepo cudo s strmecimi ocmi, ali v Lojzki se je vzbudila zavist.
"Daj ga z roke, Malci, poginil bo!"
Malci se je prestrasila, stresla je z roko in kanarcek je odletel. Precej se je 
umiril, malo se je se stresel, pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami in 
pod vratom, nato pa je zobal mirno, kakor da bi se nic ne bilo zgodilo.
Ali kakor se je privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu ne. Zgenilo 
se je kdaj, oglasilo se cudno in ves se je preplasil. Temne nevarnosti so 
prezale iz vseh kotov in lahko bi se pripetilo, da bi poseglo nenadoma nekaj 
velikega in crnega od tod, od ondod, poseglo ter se priblizalo bliskoma; 
vztrepetal je, skocil je na strop svoje nizke kletke, drzal se krcevito za mrzle 
zice ter gledal nizdol. Mirno je bilo, nic se ni prikazalo.
Lotevala se ga je otoznost, porojena iz nerazumljivega hrepenenja. In kadar ga 
je ovladala siloma, mu je privrelo iz prsi, sklonil se je globoko in je plesal 
na klinu ter pel. Malci je gledala nanj z velikimi ocmi. Kaj mu je pri srcu? 
Gleda kakor clovek, samo govoriti ne more. Zdelo se ji je, da tudi misli kakor 
clovek in da vse slisi in vse razume.
Zletel je casih na polico pred oknom, sprehajal se je od kota do kota ter 
potrkaval na steklo. Tam zunaj je bil tudi svet. In casih je priletelo zunaj 
mimo okna, frfotalo je in je izginilo. Ves se je prestrasil, zletel je s police; 
zunaj je bil pac cuden svet, poln neznanih strahot. Mnogokrat so prisle v samo 
sobo strahote, ki so bile zunaj. Zaprli so ga tedaj v kletko in gledal je plasno 
in sovrazno, kako so hodili sem pa tja, od postelje do postelje in poslusal je 
njih grde globoke glasove. Kadar so odsli, si je upal komaj iz kletke. Morda je 
se ostalo kaj v tem, v onem kotu, morda je samo cakalo, da bi se takole nedolzno 
priblizal in tedaj bi seglo po njem, veliko in crno. Ali on je bil pameten, ni 
sel koj iz kletke, dasi so mu bila vratca na stezaj odprta. Nato je malo zletel, 
samo za pedenj po sobi in brz v kletko nazaj, zato da bi poskusil, da bi videl. 
Toda na posteljah, ob mizi je bilo vse kakor zmerom, nic ni ostalo v sobi od 
tistega odurnega in groznega zivljenja, ki je bilo prisumelo tako nenadoma. 
Smejali so se samo znani obrazi, znani glasovi; spet same majckene roke, ki ne 
morejo storiti zalega, same majckene roke, ki dajejo kruha in vode... In kakor 
so se vse zanicevaje smejale neokretnemu, velikemu, grdemu zivljenju, tako se je 
smejal tudi kanarcek. Prav tako vesel je bil, kadar ni bilo tistega zivljenja v 
sobi in prav tako je cakal hrepenece, da se poslovi ter odkobali.
Prislo je casih prav do njegove kletke, skusalo je celó z veliko in grozno roko 
odpirati vratca; toda ni jih odprlo. Stisnil se je globoko v kot, strmel je z 
zarecimi, sovrastva in silnega strahu polnimi ocmi; odpiral je kljun, iztisnil 
se je iz grla cvilec, obupen glas.
Takrat pa se je vzdignilo na postelji pod njim, prisle so od vseh strani, tenki 
glasovi, podobni cvilecemu glasu kanarcka, so govorili vsevprek.
"Stran! Stran!"
In pustilo je vratca, moralo je stran, kanarcek pa se je oddahnil. Vse so 
cutile, kar je cutil sam. Ni se ga smela dotekniti tuja roka, ubila bi ga. Niti 
sladkorja mu ni smela podariti tuja roka. Grofica mu je bila prinesla nekoc 
sladkega zelenja, lepih kurjih cevc, ali ko je sla -- "Bog poplacaj! Hvaljen 
bodi Jezus Kristus!" -- so vzele iz kletke njen zeleni dar ter so ga razmetale 
po sobi.
"Naj jé sama, lakota lakomna!" se je razjezila Lojzka, sama ni vedela zakaj. Ali 
kanarcek bi bil jedel, toliko je bil pac neumen. Malo bi se sopiril, malo bi 
revskal, dokler bi bila tuja roka blizu, potem pa bi se potolazil ter bi okusal 
drobne zelene listice. Malci je to vedela in ocitala mu je v srcu, da je tako 
umazan in pozresen. Ona je pac lizala tuje bonbone, toda kanarcek ne bi smel.
Veliko grozo je obcutil kanarcek, kadar je prisel Rezikin oce. To je bilo dvoje 
silnih, tezkih, crnih rok, dvoje lopat, ki sta bili ustvarjeni pac za samo 
ubijanje, za mracna hudodelstva. In vse je bilo temno, strasno -- vsa crna 
postava, dolgi brki v obrazu, globoki in raskavi glas. Dokler je bila v sobi ta 
strahota, ni pozobal kanarcek niti zrnca. Rezika ni pustila, da bi stopil oce h 
kletki. Ali vendar ji je bilo malo sitno in prigovarjala je kanarcku.
"Zakaj pa se bojis, Hanzek neumni? Saj je oce tako majhen, nic ti ne stori 
hudega!"
Kanarcek pa je le gledal. Majhen! Malo bi samo pomignil s tisto crno lopato, 
malo stisnil! -- In gledal je napeto in srepo, kako se je pomikalo po sobi, 
odvalilo se naposled, zaprlo duri.
"Bog poplacaj! Hvaljen bodi Jezus Kristus!"
Zivljenje je bilo zunaj, smeh je bil v sobi, bele postelje so se svetile...
Slutil je kanarcek nekaj temnega, zato je bil casih otozen. Vse gorjé pride od 
zunaj, ali kedaj pride in v kaksni podobi, ni znano nikomur. Skrivajo se tam 
zunaj strasna cuda, lahko se odpró duri nenadoma in prikaze se... Silne crne 
roké segajo po posteljah, segajo v kletko; niti glasú od nikoder; oci buljijo v 
mrzli grozi, ne morejo prositi...
"Ne boj se, Hanzek!" ga je tolazila Malci, kadar se je skrival, kadar je 
nenadoma zastokal od velike bojazni."Nic se ne boj, saj sem jaz pri tebi!" 
Poletel ji je na glavo, igral se je z mehkimi svetlimi lasmi in ce je iztrgal 
las, ga je ponesel nemudoma v kletko. Napotil se je casih po sobi, od postelje 
do postelje je hodil, zabaval se je prijetno, jezil se malo, zapel za kratek 
cas, pozobal drobtino kruha, naposled je nasel belo nitko, ali je izrval iz 
blazine mehko perce ter se je vrnil v kletko. Polozil je nitko, perce v kot, 
pomislil je malo, toda ni se mogel domisliti. Poskocil je na najvisji klin, 
mencal nitko pod nogama ter zapel dolgo in lepo pesem.
Gledale so nanj z zadovoljnim in ljubeznipolnim pogledom, sami materinski 
obrazi.
"To je nas kanarcek, takega ni nikjer in ga nikoli ni bilo!"
Na duri pa je trkalo zivljenje, ki je zivelo zunaj v svoji strahoti.
Bila je zalostna nedelja, mrzel in meglen dan je bil zunaj, prislo je malo ljudi 
in dolgocasni so bili se bolj nego drugace. Malci se je ozrla malomarno; prisla 
je mati in je malo posedela in je sla. Nekaj neizmerno tezkega in otoznega je 
bilo v sobi, kakor megleno nebo tam zunaj, kakor vse zivljenje tam zunaj. Ni 
bilo se potrkalo in ze je bil v sobi njegov bolni dih. Katica je cakala, nemirne 
so bile njene oci, matere ni bilo. In tedaj so se odprle duri na stezaj in 
prislo je hrupoma.
Prikazal se je med durmi velik, sirokoplec clovek. Oblecen je bil slabo, ves je 
bil umazan in raztrgan. Mraz je bilo pac zunaj, ali imel je tenko crno suknjo s 
skrici, posvaljkano in obnoseno. Sive karirane hlace so bile spodaj cisto 
razcefrane in tudi cevlji so bili razhojeni, zevali so, da so se kazale mokre 
nogavice. Obraz je bil zabuhel, porascen, sivobled, oci so gledale motno in so 
bile vse rdece.
Postal je med durmi in se je ozrl po sobi.
"Kje je Katica?"
Ni je videl, bila je poleg njega, na prvi postelji.
In Katica je vsa vztrepetala, vzdignila je malo roko, kakor da bi se hotela 
braniti, ali prisla je z bolno roko komaj do obraza.
"No, glej, Katica, danes sem prisel jaz! Da te vidim! Kaj gledas, ali ti ni 
prav?"
Katica je gledala, kakor da bi jo hotel oce udariti s pestjó in zmerom se je 
drzala roko pred obrazom. Sestra Cecilija je bila prisla, stala je zraven duri, 
obraz rdec od nemira; gledala sta oba enako, bojece in radovedno, sestra 
Cecilija in kanarcek.
"Ze dobro vidim, Katica, ze vidim cisto dobro! Kaksne reci pa ti je pravila? 
Zato sem prisel, da bi malo pogledal. Kaj res mislis, da sem tak pijanec? Da vse 
pozrem, zapijem na zganju? Da ji se solda ne dam, da tepem otroke? Da so lacni? 
Da so goli? -- Laz, Katica, laz! Sem vedel dobro, da ti vse to pripoveduje in da 
ti vse to verjames, ti otrok neumni! Zadosti denarja ji dam, ampak ona --"
Govoril je zelo na glas, hitro in jezno; drzal je Katico za roko, da jo je 
bolelo. Sestra Cecilija je videla Katice obraz, zasmilila se ji je in cudno 
strah jo je bilo. Okrenil se je nenadoma k nji.
"No, sestra milostiva, ne glejte me tako, nisem prisel krast!"
In hotel se je nasmehniti.
"Oprostite, jaz nisem, kakor si morda mislite, clovek brez manir, pijanec in 
tako. Oprostite, jaz znam francoski. Comment vous portez-vous? -- Nic?... 
Katica, no, se zmerom se me nisi privadila..."
Ustnice so se smehljale prijazno, ali v oceh njegovih se je bliskalo od tihe 
jeze.
"Ná, Katica, prinesel sem ti nekaj. Ali ti ona kaj prinese, &kadar pride?... Ná 
in jej, dobro je!"
Prinesel je piskotov in piskoti so disali po zganju. Katici se je zagabilo, ko 
jih je ugledala, ali tresla se je od bojazni in jedla je.
Nato je pogledal po sobi. Drobni, prestraseni obrazi so strmeli vanj, glasu ni 
bilo od nikoder. In zasmejal se je siroko.
"Kaj se me bojite, otroci? Kaj sem taksen? Cakaj, ti, cakaj!"
Obrnil se je k Lojzki. Lojzka je gledala predrzno, ali drzala se je stola 
krcevito z obema rokama.
"Ej, otroci, jaz nisem taksen! Ko bi bil vedel, bi vam bil vsem kaj prinesel. 
Vsem! Bonbonov, jabolk, pomaranc! Kadar pridem vdrugic, vam prinesem vsem!"
Smejal se je, ali jeza se je razlila iz srca v oci, na celo, na ves obraz; 
ustnice so se odpirale, kakor da bi se smejale, toda kazale so samó ostre 
hudobne zobé.
"Zakaj pa se me bojite? No, zakaj?"
Ozrl se je na Katico; lezala je na postelji, kakor umirajoc vrabec na dlani.
Ni mu bilo vec prijetno, zal mu je bilo, da je bil prisel. Toda rad bi se 
poslovil prijazno -- bilo mu je, kakor da bi bilo zaklicalo z lepim glasom od 
nekod, iz davnodavne preteklosti.
Pobozal je Katico po licih; roka je bila raskava in je smrdela.
"Nisem tako hudoben, Katica, kakor mislis!l Vsak clovek ima bolj crno senco, 
nego je sam. Blagor se tebi, Katica!"
In se je ozrl.
"Nisem tako hudoben, otroci, nic me tako ne glejte!" Zacivkalo je, zastokalo.
"Ej, in kanarcka imate tudi, kako lepega kanarcka, ej!" Zaklicalo mu je v srcu 
in zapelo, sam ni vedel, kako se je zgodilo. In sel je preko sobe, silen in crn, 
od groze prepadli obrazi so gledali nanj.
Malci se je hotela vzdigniti, hotela je iztegniti roko, hotela je 
izpregovoriti... "Ne kanarcka, kanarcka nikar!" Toda ni se zgenila in glasu ni 
bilo iz grla...
Ali vratca so bila odprta, Bog je hotel in bila so odprta. Kanarcek je gledal in 
se je tresel. Tam je prihajalo, blizalo se je kakor gora.
V poslednjem trenotku -- ze se je bila iztegnila silna crna roka -- je skocil na 
prag, neokretne, od groze odrevenele so mu bile nogé, niso se hotele vzdigniti 
perotnice, bila je nezavedna, obupna moc. In takrat se mu je zasvetilo nekaj 
cudnega -- tam je resitev, tam zunaj! Z vso silo se je pognal proti oknu, udaril 
je ob steklo in je padel na polico. Rezika je bila tam, bleda, trepetajoca.
Vzela ga je v roko, varno, nalahko, nesla ga je k postelji, kjer je sedela 
Malci, roké uprte ob blazine, oci siroko odprte, ustnice bledosinje.
Komaj je prisel Reziki sepetajoc glas iz grla.
"Malci, glej!"
Polozila je kanarcka na vzglavje, malo se je se stresel in je umrl...
Tako je bilo prislo zivljenje, ki je zivelo tam zunaj v svoji grozi; prislo je 
kakor volkodlak opolnoci -- ostala je bleda groza, ko je posijalo jutro in sele 
pocasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oci in je dihalo 
srce...
Blizala se je zima, slisale so zvecer, kako je potrkavala na okno. Ze je bila 
osmukala drevje zunaj; sonce ni gorelo vec, sijalo je kakor v mrzli vodi, v 
veliki mirni reki tam gori, ki se je ze pokrivala s svetlim ledom.
Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza, ne burje; zima je prihajala kakor Bozje 
dete, gorka in prijazna. Kakor Bozje dete je prihajala in kakor sestra Cecilija, 
ki je napravljala jaslice ter se smehljala, smehljajoce oci polne lepih 
skrivnosti.
Prisla je zjutraj sestra Cecilija, skrivala je nekaj v rokah, ali gibalo se je 
in je brcalo.
"Otroci, glejte!"
Sklonila se je, izpustila je iz rok in skocilo je na tla -- smesno, nerodno, 
crno.
Zasmejale so se na glas.
"Vrabec! Vrabec!"
Vrabec se ni zmenil za nikogar. Zelo mlad je se bil, niti zobati se ni mogel in 
treba bi ga bilo pitati. Ves kustrav je bil in grd; repa se imel ni, perje mu je 
viselo navzdol, nerodno in zmrseno -- kakor premocen havelok. Kljun je bil zelo 
sirok, oci se ni videlo. Poskakoval je, kakor da bi hotel pasti na glavo in tako 
je cepetalo, kakor da bi nosil copate. Vse so bile okoli njega, on pa si je 
nasel pot -- cepet, cepet -- in ze je bil pod posteljo.
"Kje pa ste ga dobili, sestra Cecilija?"
"Zmrzaval je na vrtu; padel je z drevesa, ker se ne more leteti, siromak!"
Zaropotalo je pod posteljo, nekaj se je prevrnilo, copat ali kaj. In spet se je 
prikazal na drugi strani -- cepet, cepet...
Sestra Cecilija je gledala nanj in ko je bil tako crn in potuhnjen v mokrem 
haveloku, se je nasmejala.
"Anarhist!"
In anarhist se ni udomacil, ni maral lepe, bele, zakurjene sobe. Tudi ljubezni 
ni maral. Hotele so ga pitati. Malci ga je vzela k sebi v posteljo, da bi ga 
ogrela. Ni maral jesti in tudi ogreti se ni maral. Komaj se je Malci zavedla. ze 
je strbunknilo na tla in -- cepet, cepet...
"Kaj pa je temu vrabcu?" je prasala Malci nejevoljno; razzaljena je bila, ker se 
ni zmenil zanjo in ker ni maral njene ljubezni.
"Ne znas ga pitati!" je dejala Lojzka in se je vozila po sobi za njim; cepetal 
je naokoli in se je umikal, Lojzka pa je bila trudna.
"Cemu pa nam je prinesla to grdo zival? Ce mu tukaj ni povseci, pa naj bi bil 
zmrznil!"
Anarhist je iskal, Bog vedi cesa; stikal je po kotih, vso sobo je ze preromal in 
vsevprek; ce je pocival, se je stisnil v temò in takrat se je zdelo, kakor da se 
sveti dvoje svojeglavnih, upornih oci.
Izpustile bi ga bile, ali sestra Cecilija ni hotela.
"Si ze poisce drobtin pod mizo; ni treba, da bi zmrznil." Prisel je blizu 
Lojzke, pahnila ga je z roko in smejale so se, ko se je prevalil ter zibaje se 
in cepetaje odkobacal. Pod okno je prisel in ozrl se je navzgor in je 
poskakoval. Peroti so bile preslabe, mucil se je in je padal; komaj dve pedí 
visoko je mogel poskociti, niti roba nizke postelje ni dosegel. Tekal je pred 
oknom, kakor je bilo siroko, poskocil je tu, poskocil je tam, ali nikjer ni bilo 
nizje.
Reziki se je zasmilil, vzdignila ga je na polico. In takoj je poskocil, butnil 
je ob okno z glavo, z vsem majhnim neokretnim zivotom. Butnil je, ali sunilo ga 
je nazaj, padel je na polico. Vzdignil se je precej, sel je po polici malo 
dalje, poskocil je in je butnil znova. In spet ga je sunilo nazaj, spet se je 
zvrnil ter se precej pobral. Vstopil se je sredi police, videl je ven -- tam je 
bilo nebo, crne hise so bile, videl se je vrsicek golega drevesa. In anarhist je 
pozabil, da ga je bilo sunilo nazaj -- saj je bilo tam zunaj nebo in crne hise 
so bile in videlo se je golo drevje in vse je bilo tako blizu...
Spet je udarilo zamolklo in spet je padlo. Hotel se je hitro vzdigniti, ali 
prevrnilo ga je, nato pa se je le vzdignil in je tekel dalje po polici. Nic vec 
ni vedel, da ga je bilo sunilo nazaj, samo to je vedel, da je zunaj nebo in da 
je drevje zunaj. Tako je butalo zamolklo, neprestano, kakor da bi bil s pestjo 
ob okno.
"Pa skoci ven! No, pa skoci ven! Skoci! Skoci! Hop!"
Lojzka se je smejala hudobno, vse so bile poleg in so gledale, kako je 
poskakoval in padal.
"Skoci ven, ce ti ni povseci pri nas! Skoci, anarhist!"
Butilo je in se je prevalilo in je padlo na tla, kakor tezek crn klopcic.
"Poginil je!"
Gledale so, nobena se ni genila. Ali vrabec se je stresel, pobrcal je z rumenimi 
nogami, vstal je.
"Ej, vrabec!" se je razjezila Lojzka."Kakor od lesá je." Komaj se je vzdignil, 
je poskocil znova proti oknu, ali zdaj komaj za ped visoko; padal je bolj tezko, 
bolj ze na prsa in na glavo kakor na noge. Toda ni se utrudil, tako dobro je 
vedel, da poskoci naposled dovolj visoko in da poleti ven, kjer je nebo in kjer 
je drevje. Ves cas ni bilo glasu iz njega, nikogar ni bilo, da bi govoril z 
njim, ali da bi se jezil, ali da bi prosil.
In poskakovalo je neprestano, tekalo ob oknu, poskakovalo in padalo.
A ko se je oziral navzgor, mu je temnelo zmerom bolj pred ocmi, ginilo je nebó, 
ginilo je drevje, noc temnih poslopij se je sirila in sirila, zagrnila je vse.
Komaj za palec visoko je se poskocil -- ali glej, ze ni bilo nicesar vec, niti 
okna ne...
Niso se vec zmenile zanj, luc je ze gorela, napravljale so se spat. Nehalo je 
padati, tudi cepetalo ni vec, anarhist se je bil skril, Bog vedi kam. Nic se ni 
vec zgenilo, zaspale so...
Ko si je Lojzka zjutraj obuvala copate, se je prestrasila in je zavpila. Crn 
klopcic se je izvalil iz copata, skrit je bil globoko na dnu.
Pahnila ga je stran z nogo, gnusil se ji je anarhist. Kremplji so bili cudno 
zviti, skljuceni, glava je bila vsa ranjena, komaj se se je poznalo, kjer so oci 
in kje je kljun, vse je bilo krvavo in zmrseno. Z metlo so ga pomedle skozi 
duri, na mostovz.
Tako je poginil; ne zalosti ne spomina ni bilo po njem.
V
Prisla je zima, polagoma in nevidno, kakor starost: vceraj so bila lica gladka, 
zgrbljena so danes, kdo bi si pac mislil, da so minili dnevi in da so minila 
leta.
Osorna je bila zunaj in nepriljudna; cemerno je bilo nebo in videlo se je, da so 
mrzli celo oblaki, ki plavajo po njem. Na gole veje zunaj je bilo leglo ivje, 
okna so bila zjutraj z rozami preprezena. Brezzoba in neprijazna starka je bila 
zima zunaj, starka skopa in godrnjava, ki je hodila z velikimi koraki po suhem 
snegu ter rozljala z molkom.
Ali drugacna je bila v sobi; mamca je bila, ki sedi za pecjó in pripoveduje 
bajke o vedomcu, o polnocnih strahovih, o beli zeni in torklji...
Nocilo se je zgodaj; sence so prisle in prisel je mir. Topla in prijazna je bila 
svetloba, ki se je razlivala od stropa, svetloba domacega, veselega sonca, ki ni 
tako osabno in gosposko kakor ono sonce tam zunaj, ki se zasmeje malokdaj;, to 
malo belo soncece je bilo kratkocasno, kakor da bi tudi samo pripovedovalo 
preserne pravljice ter se jim samo smejalo... Zunaj pa je bil mraz in je bila 
noc; zivljenje, zanicevano in zanicevanja vredno, je slo mimo; brezzoba, osorna 
starka je sla godrnjaje mimo in je rozljala z molkom...
Kakor carovnica je sla mimo zima, je slo zivljenje. Otroci so se je bali, 
stisnili so se v kot in so gledali s prestrasenimi ocmi. Tako pripoveduje 
pravljica: vstal je otrok in je sel za starko-carovnico, po globokem snegu, 
skozi zimski gozd; kamor ga je vabila, je sel za njo, trepetajoc od mraza, srce 
polno strahu in cudnega hrepenenja. Sel je otrok za starko, skozi zimski gozd; 
izgubil se je in je legel in je umrl zalostno; od dalec se je zagrohotala 
starka...
Ugasnilo je prijazno sonce na stropu; veter je bil zunaj in okna so se casih 
nalahko stresla; zagrnjena so bila slabo in zimska noc je gledala skozi spranje.
Tini se je zdelo, da gleda na njeno posteljo zimska noc z velikimi crnimi ocmi. 
Tezko ji je lezalo na srcu, ni ji bilo do spanja. Vzglavje je bilo vroce, vsa 
postelja je bila vroca in trda. Sedla je; oci so se privadile teme in so videle 
po sobi: postelja ob postelji, skustrane glave, polodprta hropeca usta; obrazi 
so bili drugacni kakor podnevi; zdaj ni bilo na njih nic veselja, nic mladosti; 
na licih, okoli oci in ustnic je bil starikav, bolen izraz; posebno oduren je 
bil obraz grbave Brigite, sivorumen, cudno spacen, kakor obraz opice; izza odeje 
je gledala noga: kost, zavita v ohlapno rumenkasto kozo. Nad posteljami visoke, 
mrtve stene -- take stene, si je mislila Tina, so v jecah, stene, na katerih je 
zapisano trpljenje in ubostvo ljudi, ki so gledali nanje. Vsi vzdihi so se 
ostali na stenah, vse tezke misli so ostale tam; in kadar je noc in tisina, 
tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje in tozi v razlocnih besedah. 
Gorje mu, kdor se vzdrami in poslusa, gorje mu, kdor pozna te vzdihe in razume 
te besede; nikoli jih ne pozabi vec in zalostno je njegovo zivljenje.
Tina je poslusala in je razumela vse in zato je bilo njeno zivljenje brez 
veselja. Tina, kaksna je bila tvoja mladost? Zazeblo jo je, lica so se ji 
zgrbila in zdelo se ji je, da so trda in mrzla kakor od usnja; videla je zdaj 
natanko po sobi; in kakor bi bila ta soba mrtvasnica in kakor da bi bila 
mrtvasnica njeno zivljenje... Ali nekoc je bilo drugace. Zapisano je v 
pravljici, da je zivel clovek drugo zivljenje, predno je prisel na svet, in ono 
zivljenje da je same radosti polno. Resnico pripoveduje tista pravljica. Tina se 
pac ni spominjala, samo cutila je, da je bilo nekoc drugace -- Bog vedi kedaj, 
Bog vedi na katerem svetu. Obraz je zivel v njenem srcu, lep in milostipoln, 
kakor obraz Matere bozje v kapelici, Sklanjal se je k nji, govoril je 
ljubeznivo... in tam je bil vrt... grede rdecih roz, zelene trate in lepo visoko 
drevje... imela je punco v pisano zido obleceno, z dolgimi plavimi lasmi... Bog 
vedi, kedaj je to bilo in na katerem svetu; zazibalo se je, zatonilo je; kar je 
bila videla se pravkar jasno pred sabo, ni bilo nikjer vec, spustilo se je 
veliko crno zagrinjalo; od dalec so gledale samo se milosti in usmiljenja polne 
oci...
Mrtvasnica je bila njeno zivljenje od prvega dne in bo ostala na vse vecne case.
Spominjala se je na visoke ozke stopnice v predmestju, Pred davnim casom je 
bilo. Plezala je po stopnicah, pocasi, bolna noga je drsala za njo kakor mrtva. 
Tiscala je v roki steklenico in v steklenici je bilo zganje. Bodalce je zarezalo 
v rano, zakricala je, Bog se usmili, steklenica je lezala razbita na tleh. V 
tistem hipu je bolecina odnehala, vse je odnehalo, kakor smrt se je razlilo po 
zivotu. Skrila se je v kot ob stopnicah in je cakala noci. In ko se je mracilo, 
je molila -- mislila si je, zdajle pride, Bog vedi odkod, usmiljena roka, pride 
morda sam bozji angel, kakor se je zgodilo v povesti, ter jo povede s seboj. 
Mraz je bilo, ze je legla noc. mostovz je bil teman, samo ob oknu, ki je gledalo 
z mrkim ocesom na ozko dvorisce, je bilo nekaj belega. Svetilo se je zmerom 
bolj, zdelo se ji je, da se premika, da namiguje. Groza jo je bilo, glavo je 
klonila med kolena, zivot se je stresal. Plazila se je k durim, poslusala je, 
roka je pritiskala bojece na kljuko. Duri so se odprle in tedaj se je zgenilo 
tudi znotraj, zaropotalo je, kakor da bi bilo prevrnilo stol. Blizalo se je s 
tezkimi, omahujocimi koraki, dvoje oci se je zasvetilo. "Kje imas snops?" 
Sklonila je glavo, zatisnila je oci in je iztegnila predse plasne roke. Zgrabilo 
je s silno pestjo, glava je bíla ob tla, ob zid, cudno je drsala bolna noga, nic 
je ni bolelo, mrtva je bila in lahka, kakor kos obleke. Ni prosila in tudi 
jokala ni; ovladalo jo je naposled nekaj sladkega, mehkega, vse je bilo tiho, 
cudomirno. Ko se je vzdramila, ni stopila nikoli vec; iz rane je teklo 
neprestano.
Vse je bilo tam strasno, Bog je bil pac proklel tisto hiso in vse ljudi, ki so 
bili tam in vse veliko temno predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov, ni bilo 
veselih oci; crno je bilo vse in umazano, smrdelo je po zganju in po gnoju. 
Prestrasila se je, kadar se je blizal korak, zakaj vsi ljudje so bili zli... 
Prisla je tista zima, ko so zgrabili njeno posteljo ter jo nesli dol po visokih 
ozkih stopnicah ter jo polozili na dvorisce, na kup gnoja. Tam je lezala dva dni 
in dve noci; mraz je bilo in drugo noc je naletaval sneg, tako droban in mrzel, 
da jo je zbadal v lice, v roke kakor z iglami. Ali tista noc je bila lepa, izmed 
vseh noci najlepsa. Tina je bila lacna in bi prosila kruha, toda bilo ni 
nikogar. Tako se je zmracilo, vse je bilo tiho in samotno in Tina si je zazelela 
smrti. Prvikrat si je je zazelela in obsla jo je ob tej zelji neznana sladkost. 
Vse je dozorelo v nji ob tisti uri, tisto noc. "Kaksna je smrt?" si je mislila 
Tina. Starka je, zavita v gorek kozuh, toplo ruto ima na glavi in izpod rute 
gledajo prijazne oci. Pleten kos ima v roki, belo pregrnjen, in v kosu so sami 
kolaci; lepo disi, kakor iz slascicarnice. Pride blize in pogleda in se skloni. 
Odgrne kos, poseze vanj... ali ne prihaja tam? Zgenilo se je, prikazalo se je 
nekaj ob zidu, ziblje se, ziblje, ne pribliza se... Starka prijazna, v gorek 
kozuh zavita, priblizaj se!... "Vstani, Tina," porece, "pojdi z mano!" In vstane 
in pojde... Glej, vstala je in se je napotila. Hodila je kakor v sanjah, lahko, 
komaj so se dotikale tal noge. Odpiral se je svet, nebo se je odpiralo. Spomnila 
se je Tina na svojo umazano in cunjasto obleko in bilo jo je sram. Ali ko se je 
ozrla dol po krilu, je opazila zelo vesela, da nosi lepo belo krilo, rdece 
obrobljeno. Ze so bile zvezde blizu, skoro bi se jih lehko doteknila z roko, 
blescece so bile in prijazno migljajoce, kakor zvezde na bozicnem drevescu, 
izstavljenem v oknu slascicarnice. Prihajali so angeli, zamahovali so nalahko z 
belimi perotmi, da ji je dihala v lica prijetna sapa. Zasvetilo se je od dalec 
kakor sonce, zazvonili so zvonovi, zapeli so zvonki glasovi veselo pesem. 
Stisnila se je k starki, od radosti je zatisnila oci... In ko je zatisnila oci, 
je vse utihnilo; tedaj se je vzdignil iz daljave, od onkraj oblakov osoren glas, 
udaril je kakor s pestjo, in oglasili so se drugi, zmerom bolj so se blizali, 
skoro je ze razlocevala besede in ni si upala odpreti oci. Prisli so, zgrabili 
so postelj in so jo vzdignili; zgenila je nalahko s trepalnicami, ali tezke so 
bile, kakor lesene, in komaj se je zasvetilo: bradati moski obrazi, tuji 
ljudje... Padla ji je snezinka na oko, spreletelo jo je in vse je izginilo, ni 
bilo vec ne dvorisca ne tujih obrazov, nicesar ni bilo...
Tudi to je bil drug svet, drugo zivljenje je bilo; za crnim zagrinjalom je zdaj, 
ki se odmakne komaj casih, komaj za trenotek -- takrat, kadar je noc in strmé 
oci na sive stene mrtvasnice. Prikaze se na steni cudna podoba, prikazejo se 
visoke ozke stopnice, naslikano je dvorisce, obzidano vsenaokoli z mokrim zidom, 
iz katerega gledajo umazana okna, kakor smrtizeljne oci bolnika, na gnoju 
umirajocega. Bog vedi kedaj je bilo in na katerem svetu...
Zasumelo je na postelji ob oknu; Malci je bila zavzdihnila v spanju in zamahnila 
z roko. Tina se je stresla od mraza, legla je in se je odela do vratu. Ali takoj 
je bilo vzglavje spet vroce in trdo, misli so prihajale, spanja ni bilo...
Dolgo ze ni bilo spanja, nic lepih sanj; njeno srce je bilo zalostno, zelelo si 
je in ni vedelo kam. Tesen ji je bil dom:. dva metra dolg, meter sirok, tesen 
kakor rakev. Nikoli se ni ozrla na tablico, ki je bila nad posteljo in ki je bil 
na nji zapisan dan, ko so jo bili prinesli. Bilo je ze dolgo od tega, celo 
zivljenje je bilo vmes; leto je bilo letu enako, da enak dnevu... Popotnik hodi, 
lahke misli v glavi, v srcu nic skrbi; kakor sanje je njegovo potovanje, ne cuti 
nog ne samega sebe, ne gleda naprej, ne ozira se nazaj, veselo izgubljen, kakor 
tica v zraku, ki jo nosi jug preko dezele; ali nenadoma se vzdrami, zmracilo se 
je morda, pooblacilo se je morda nebo; pade mu na srce tezka misel, spomni se 
nase, na svoje zalostno zivljenje, na nelepo preteklost, na nemo prihodnost; 
ozre se nazaj -- in glej, prehodil je bil neizmerno pot, ne da bi bil zivel; oci 
so izpregledale in zdaj je potrto njegovo srce, tezak in nestalen je njegov 
korak... Zgodilo se je neko noc, da ni mogla spati in tedaj je slisala Tina 
prvikrat, kako so govorile stene. Poslusala je strahom in je spoznala 
mrtvasnico. Postelja ob postelji, rakev ob rakvi. In mrtveci vstajajo, hodijo 
naokoli s smesnimi, neokretnimi koraki, smejó se in kramljajo. Ali vse njih 
kretnje, vse njih besede so smrt. Njeno srce pa je gorko, njene misli so dalec 
zunaj, tam, kjer je zivljenje. Ugledala je mrtvasnico, zivljenje je prislo v 
njeno srce in z zivljenjem vsa bridkost njegova... Da, prisla je bila starka, 
rozljala je z molkom, smejala so se brezzoba usta; in otrok je vstal in je sel 
za njó, kamor ga je vabila, sel je in se je izgubil; izgubil se je in je 
poginil, ker je bilo njegovo srce gorko in nepokojno... Kamor pride starka, 
brezzoba, z molkom rozljajoca, pride z njo zlò in nepokoj; gleda skozi okno, 
vabi, in gorje mu, kdor vstane...
Malci je videla, kako je bil poginil anarhist; zelel si je zivljenja in je 
izdihnil klavrno v copati. Malci je pogledala Tini v obraz in se je spomnila na 
anarhista, zakaj njene oci so bile cudojasne. Vzbudila se je ponoci, ozrla se je 
naokoli in je ugledala Tino, ki je sedela na postelji; zunaj je bila bela noc, 
zarki jasnega neba so se kopali v snegu.
"Zakaj ne spis, Tina?"
"O Malci, strah me je."
Malci je pomolcala, pomislila.
"Potrpi Tina ozdravis in pojdes."
Okrenila se je Malci na postelji, pogladila si je s trudno roko lase raz celo in 
je zaspala mirno. Tina je gledala v noc, dokler ni legla kakor v omotici in so 
se spremenile nemirne misli v divjepisane sanje...
Prisla je zjutraj sestra Cecilija, postala je ob postelji. Njen obraz je bil 
resen, kakor lep spomin je bilo v njenih oceh, na njenih ustnicah. Pogledala je 
na lica, ki so bila bolnordeca, na oci, ki so se svetile kakor v vrocici, na 
ustnice, ki so bile suhe in razpokane. Postala je in si ni upala prasati in je 
sla mimo; tudi v njena lica je bila stopila tedaj nenavadna rdecica in zasvetile 
so se tudi njene oci -- nenadoma je bila svignila senca preko poletnega 
travnika, svignila je in sledu ni bilo vec po nji.
Spoznala je bila Tina, da je rakev njen dom. Zivela je med mrtveci in vse njih 
pocetje se ji je zdelo zoprno in smesno. Njene oci so gledale drugam, drugod so 
hodile njene misli in ce je govorila, so bile njene besede cudne in 
nerazumljive; prihajale so iz drugih krajev, izpod drugega nebá. In mrtveci so 
zacutili, da je zivo srce med njimi... Tako so gledale nanjo z nezadovoljnimi 
pogledi, smesna se jim je zdela in zoprna, komaj se je zgenilo se kdaj socutje. 
"Ce ti ni povseci, pa pojdi; pojdi ven, kjer je golo drevje in sneg in kjer so 
ljudjé, ki imajo zle oci in roké nevarne in hudobne. Pojdi ven, kjer je 
zivljenje in pogini!"
... Ali anarhist se ni zmenil; butalo je ob okno neprestano...
Kaj ni drugega zivljenja zunaj, zivljenja, kjer ni visokih, ozkih stopnic, ne 
temnega dvorisca, obzidanega vsenaokoli? Ob tistem casu, ko se je Tina 
vzdramila, se je zgodilo nekaj cudovitega; pobozala jo je po licih, po laseh 
bela roka, zdrknila je nalahko navzdol ter se doteknila njene rame, robca na 
njenih prsih... Pozdravilo jo je tisto zivljenje, kjer ni ne visokih, ozkih 
stopnic, ne temnega dvorisca, obzidanega vsenaokoli. Velik in strasen cas je 
bil, ko je spoznala mrtvasnico, svoj dom, in je zahrepenela s srcem polnim 
nepoznane bridkosti...
Brala je Tina nekoc knjigo, ki so bile v nji pisane podobe. Spominjala se je na 
podobo, kakor da bi bila naslikana tam na steni, nasproti postelje, pod podobo 
starca z rdecim ovratnikom. Na tisti podobi je bilo zeleno drevo in pod drevesom 
je bila klop. Fant in dekle sta sedela na klopi, glavo ob glavi, roko v roki. 
Nista si gledala v lica, oci so strmele kakor v sanjah Bog vedi kam dalec, tja 
preko soncne pokrajine, ki se je sirila pred njima, kolikor dalec je segel 
pogled. Tudi govorila nista in ni se zgenila roka, ki je lezala v roki... Tina 
je gledala podobo in zmerom bolj so se napenjale prsi, zastokala bi, zavpila od 
hrepenenja in od bridkosti...
Prisel je prvikrat in ko je sel mimo, jo je pobozal po licih in po laseh, 
doteknil se je rame in robca na prsih. Tako je storil in je vzbudil njeno srce 
ter ga ranil za zmerom...
Tina je imela takrat stirinajst let; ob njenem godu je bilo, ko jo je pobozal 
prvikrat; njeno telo je bilo mocno, ze pol razvito; obraz je bil resen, malo 
presirok, oci so lezale globoko in so se smejale malokdaj. Govorila ni veliko, 
njen glas je bil globok in nelep. Jesensko popoldne je bilo, ko je prisel 
Edvard, brat Pavle, zidovke. Prijazen je bil, govoril je s Tino, kakor da bi 
bila sestra njegova in ko je sel, se je ozrl se enkrat po sobi; z zarecim 
pogledom so mu sijale v obraz Tinine oci. Mlad je bil in lep, bela so bila 
njegova lica, na visoko celo so padali svetli crni kodri; hodil je z lahkim 
gosposkim korakom in ko je govoril, ko se je nasmehnil, je bilo Tini, da bi mu 
stregla vdano in da bi bila njegova dekla za zmerom... Zaprle so se duri, ali 
Tina ga je videla ko je stopil prednjo mimogredé in se je nasmehnil veselo; 
prisla je noc in Tina ga je videla pred sabo in je cutila na licih njegovo mehko 
roko; in prisel je dan in drugi, teden je minil in mesec in Tina ga je videla 
pred sabo se zmerom in je cutila njegovo roko na licih, na laseh, na prsih. 
Cakala je nedelje s tezkim srcem in zalostna je bila, ce ni prisel. Kadar je bil 
dan lep in gorak, se je bala, da ne pride; zelela si je neprijaznega neba, 
tistih nizkih, sivih oblakov, ko ne vé clovek, kam bi se obrnil in se domisli 
bolnikov. Nikoli ni prisel sam, ali spoznala je njegove korake ze iz 
nerazlocnega suma na koridorju. Postal je pred njo samo casih, ko je sel mimo 
dolge vrste postelj proti oknu, kjer je lezala Pavla. Postal je, kakor postane 
clovek na cesti ter pogleda razmisljen, z navidezno pazljivimi ocmi na 
malenkost, ki bi se ne brigal zanjo, ce bi se mu mudilo. In tudi njegova roka se 
je vzdignila tako razmisljeno -- kakor cloveku, ki gre po cesti in pogladi 
mimogrede otroka po plavih kodrih, ali odtrga morda zeleno mladiko iz zive meje. 
Tako razmisljene so bile tudi njegove oci in nasmeh na njegovih ustnicah je bil 
slucajen, brez zivljenja, nasmeh mrtve podobe, ki strmi v praznoto in se 
smehljá.
"Kako ti je ime?" je prasal, ko jo je ogovoril prvikrat. "Kako ti je, Tina?" je 
prasal pozneje. Nic drugega ni govoril, ozrl se je in je sel dalje, stopil je k 
Lojzki, ki se je smejala preserno, k Toncki, ki je strmela srepo z velikimi 
slepimi ocmi in je krcila obrvi, ker je ugibala, kaksen je pac obraz njega, ki 
stoji pred njo. Tako je hodil, da so minile ure in se je zmracilo, poslovil se 
je od Pavle pol prijazno, pol malomarno ter je sel prav tako razmisljen, kakor 
je bil prisel, s svojimi starejsimi sestrami, bujno razvitimi, kricece 
oblecenimi zidovkami.
Vsesani v bele roke, v beli obraz so mu sledili Tinini pogledi. In ko je bila 
noc, so sople tezke njene prsi; vzglavje je bilo od zerjavice in zile so bíle na 
senceh, kakor da bi udarjalo s kladevcem.
... Pomlad je sla preko poljane in kjer je bila prej gola prst, je vzklilo cez 
noc bujno zivljenje, zgodilo se je bozje cudo...
Rakev je bilo njeno mlado srce in nenadoma se je vzdignilo iz njega vrocezivo, 
silno hrepenenje, vzklile so v bujnem bogastvu sanje kakor roze na divjem 
vrtu... Na klopi, pod kostanjem, sta sedela fant in dekle, glavo ob glavi, roko 
v roki in sta molcala. Ali glej, podoba je ozivela! Oci, ki so gledale prej 
sanjavo na soncno pokrajino tam doli, so se domislile, so vzplamtele, bojeci, 
hrepeneci pogledi so se iskali, ogibali, srecali so se naposled; lica so rdela, 
zgenila se je roka, ki je lezala v roki, telo se je stiskalo k telesu, ustnice 
so se blizale ustnicam, razpaljene, trepetajoce... pritisnila je celo na 
vzglavje. "Sveti angel varuh moj, varuj mene ti nocoj..." -- Smehljal se je 
njegov obraz in ves bel je bil, ustnice pa so bile rdece, napete; in blizal se 
je, njegova lepa bela roka se je blizala, ze se je doteknila njenega vrocega 
lica; in ona bi sklonila glavo, z obema rokama bi prijela njegovo lepo belo 
roko, pritisnila bi nanjo celo, ustnice, pritisnila bi jo na prsi...
Sestra Cecilija je stala ob durih, njene oci so bile resne in zalostne; 
zazvonilo je na koridorju, gostje so se poslovili. Postala je, preko cela je 
sinila senca zivljenja, ki je minilo. Ozrla se je na Tino in je zaslutila, da je 
bilo iztegnilo zivljenje svojo grozno roko po nji. Tudi Malci je opazila to roko 
in v srcu se ji je zgenilo, kakor takrat, ko je butal ob okno anarhist...
Tina je ugledala kakor v ogledalu samo sebe in svoje zivljenje. Komaj malo je 
bilo posijalo sonce in samo mimo je bila sla pomlad, pa je vse dozorelo v nji, 
srce je zacutilo in oci so izpregledale. Prisel je nekoc s sestrami in z njimi 
je prislo mlado dekle; z enim samim pogledom je objela Tina njeno telo, njen 
obraz, njeno obleko in videla je, da je lepa zenska; obraz je bil poln svetlobe 
in veselja, telo je kipelo v bujni mladosti pod tesno, napeto obleko... Takrat 
se ni ozrl na Tino, ni je niti pozdravil, cudna luc je bila v njegovih oceh. 
Tina je sedela mirno, obrnjena proti postelji; zacutila je v srcu kakor sram in 
skrila bi se. Zvecer se je razpravila hitro, legla je in se odela preko obraza.
Ko je bilo tema, se je vzdignila v postelji, nekaj grdega, pregresnega se je 
vzbudilo v nji. Tipala je z rokami po svojem telesu, po ubogih, tenkih, cudno 
zvitih in skrcenih nogah, po bokih, po komaj vzcvelih prsih. Obslo jo je, da bi 
se razpraskala, da bi rezala z nozem po teh hudobnih, prokletih, od Boga 
prokletih nogah, po prsih, ki so bile se polotroske in so se pac izgubile pod 
bluzo, pod predpasnikom, po obrazu, ki je bil surov in kmecki, po nerodnih 
delavskih rokah. O prokleto, prokleto zivljenje, od Boga prokleta mrtvasnica!
Mrtvasnica je vecna. Pac je zunaj zivljenje, kjer ni tistih visokih ozkih 
stopnic, ne mracnega dvorisca, obzidanega vsenaokoli, pac so tam vrti in so 
travniki, pac so kostanji tam in klop pod kostanjem, kjer sedita fant in dekle, 
roko v roki, glavo ob glavi. Ali vrata vanj so zaklenjena za zmerom. Pred 
velikimi zeleznimi vratmi bi klecala, spacena in grda, od Boga prokleta, in bi 
gledala na vrt, tja, kjer sedita pod kostanjem on in ona, lepa in mlada obadva. 
Kleci pred velikimi zeleznimi vratmi, spacena, zavrzena, in gleda, kako se 
sklanja glava h glavi, zmerom nizje, kako se blizajo ustnice ustnicam, kako se 
oklepa roka roké... Ej, prijela bi z mocnimi delavskimi rokami, stresla bi se 
zelezna vrata, ne odklenila bi se nikoli. Zavrzena za zmerom, mrtvasnica je 
vecna!
Zakopala je nohtove v meso, vzdihnila je in vzdih je bil podoben siloma 
zadrzanemu kriku... Malci se je premaknila v postelji, zamrmrala je 
nerazumljivo, slisala je krik v spanju in precej se ji je zazdelo, da je v 
bolnisnici kakor nekoc in da lezi tam nag otrok, ki mu rezejo v meso z ostrim 
nozem...
Tina je zaspala pozno in je kricala v spanju. Ko se je vzbudila, je bila odeja 
na tleh, na tleh je lezala tudi srajca in telo je bilo razpraskano od nohtov, 
drobna kapljica krvi je bila na prsih, prav pod vratom...
Prihajal je sveti Bozic, ali na njegovi poti so bili megleni temni dnevi. In v 
tistih meglenih dneh je dozorelo Tinino zivljenje.
Pripravljala se je kakor na prvo sveto obhajilo. Tiha je bila in resna, v njenih 
mislih je ugasnil ves divji ogenj, pokojno so tekle in jasne so bile kakor 
studenec. Tako je prisla tista noc, kakor da bi bila od nekdaj ze natanko 
dolocena; tista noc in druga nobena. Zgodaj se je znocilo, ves dan ni bilo 
zasijalo sonce, zalosten dan je bil, kakor poslednji dan gresnika, na smrt 
obsojenega. Tina je sedela ob postelji, cakala je, da bi ugasnila luc in da bi 
bilo tiho v sobi. In ko je ugasnila luc, ko je utihnilo sepetanje na posteljah 
in se je ze oglasalo odtod, odondod enakomerno tezko sopenje, je vzela Tina 
molek s stene in je pricela moliti rozni venec. Molila je in se je prestrasila; 
drugod so bile njene misli, ustnice so izgovarjale svete besede kakor v spanju, 
dusa jih ni slisala in ne razumela. Pricela je znova, hotela je misliti na Boga, 
na Mater bozjo, na nebesa; ali Mati bozja ni imela milostipolnega obraza, oci so 
se ozrle nanjo in so gledale preserno, hudobno -- bujno telo je bilo obleceno v 
tesno obleko, da so kipeli v nji polni udje, in Tina je spoznala lepo zensko, ki 
je sedela pod kostanjem, roko v roki z njim. Spremenil se je tudi Kristus; nic 
vec ni imel trnjeve krone na glavi, tudi krvavih solz ni bilo na licih; gladek 
in bel je bil njegov obraz, vesele so bile njegove oci, kakor takrat, ko je 
sedel pod kostanjem, roko v roki z njo... Cudno so se menjale podobe, ginile so 
in ugasale, vracale so se. Cutila je Tina, da se bojuje njen angel varuh z zlim 
duhom; tiscala je molek k prsim, molila je skoro na glas. In podobe so bile 
zmerom bolj mirne in ciste, misli so se vzdignile iz blatne prsti in so se 
vzpenjale zmerom visje. Ze je slisala Tina besede, ki so jih izgovarjale ustnice 
in razumela jih je... Da, tam je zivljenje, kjer ni ne tistih strasnih stopnic, 
ne mracnega dvorisca, obzidanega vsenaokoli. Tam onkraj smrti... Lahko ji je 
bilo pri srcu; vzdigne si vesel otrok krilce do gleznjev in skoci z lahko nogo 
preko plitvega jarka, na ono stran...
Tiho je bilo v mrtvasnici; komaj se je casih zgenilo v spanju, v sanjah. Tina je 
prizgala sveco na nocni mizici poleg postelje. Iz predala je vzela zavoj 
uzigalic in je delala pocasi, nic se niso tresle roke; nato je nasula rdeci prah 
v kozarec. Razpravila se je in je legla v posteljo, rumena trepetajoca svetloba 
svece je padala na pozlaceno svetinjo na njenem golem vratu. Snela je s stene 
malo crno razpelo in ga je pritisnila k ustnicam, desnica je posegla po kozarcu.
Na postelji, kjer je lezala Malci, je zasumelo.
"Tina!"
Vztrepetala je in se je ozrla.
Malci je sedela na postelji, zaspano in zacudeno so gledale oci.
"Ali me nisi klicala, Tina?"
"Nisem te klicala, Malci; lezi in zaspi."
"Ugasni sveco."
Malci je legla; komaj so se bile zatisnile trepalnice, so se vrnile sanje.
Tina je bila vztrepetala in tresla se je se zmerom; tresel se je ves zivot, roka 
je tipala, komaj je bila toliko mocna, da je mogla drzati polni kozarec.
Pocasi in polglasno je molila Tina ocenas, zatisnila je oci in je izpila do 
dna...
Zjutraj sta stala ob postelji sestra Cecilija in zdravnik, ki se je smejal 
blagohotno.
"Neumni otrok!... Hudega ne bo nic... no, nesite jo dol!"
Tina se je zavedla. Neizmerna groza je bila v njenih oceh: se so naokoli 
mrtvaske stene, rakve stoje tam v vrsti, mrtvasnica je vecna.
Sestra Cecilija in sestra Agata, ki je bila prisla iz sosednje sobe, sta prijeli 
Tino in sta jo nesli dol. Malci je sedela na postelji in je drzala v roki 
skodelico kave. "Klicala me je ponoci," je omenila z mirnim, skoro malomarnim 
glasom. "Jaz sem vedela, da misli odtod," je dejala Brigita in je srebala kavo, 
v roki pa je drzala veliko zemljo...
Znocilo se je in pozabile so nanjo. Tina se ni vrnila vec; ali ko je lezal nekoc 
pozneje otrok na njeni postelji in je ugledal ponoci strahom sive stene 
mrtvasnice, je strmelo vanj dvoje velikih oci, polnih groze in trpljenja...
Zunaj je bil mraz in je bila noc; zivljenje, zanicevano in zanicevanja vredno, 
je slo mimo; brezzoba, osorna starka je sla godrnjaje mimo in je rozljala z 
molkom.
VI
Se malo dni je bilo do Bozica. In takrat so prisli gostje k Lojzki. Prisel je 
najprej elegantno oblecen gospod, v gorek kozuh zavit; drzal se je malo 
skljuceno, njegove noge so bile zelo tanke, na glavi je bilo le se malo las, 
skrbno pocesanih preko plese; in obraz je bil rumen, ves zgrbljen. Smehljal se 
je sladko, sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil na ustnice in na lica. Nato 
je vprasal Lojzko, ce bi sla domov za praznike.
"Ne!" je odgovorila Lojzka tako mirno in pogledala ocetu tako mrzlo v obraz, da 
ni vprasal dalje in se je kmalu poslovil.
Prisla je drugi dan elegantna dama. Dihala je tezko, govorila je hlastno in 
razmisljeno, slacila si je rokavice in jih spet natikala, ozirala se je, kakor 
da bi pricakovala nekoga. Pogledala je Lojzko z dolgim pazljivim pogledom od 
glave do nog in pogled se je ustavil naposled na copatah.
"Kako grde copate imas, Lojzka!"
"Pa mi kupite druge... Zakaj pa ste prisli?"
"Kaj niso noge nic boljse?" Okrenila se je dama k sestri Ceciliji. "Kako pa je z 
nogami? Kaj ne bo nikoli boljse? Kaj pravi zdravnik?"
Od vseh postelj so se ozrle na damo zlovoljne oci. Zakaj govori o nogah? Kdo ji 
je dal pravico? Zase naj se briga in za svoj rdeci nos... Kadar je opravila z 
nogami, tedaj postavi sestra Cecilija platneno steno pred posteljo in vse se 
izvrsi, kakor da bi nic ne bilo, oko se ne ozre na grde rane... Zenska pa pride 
in govori sredi sobe -- sla naj bi na cesto ter tam izprasevala ljudi: "No, kako 
je z nogami?"
Sestra Cecilija je skomizgnila z rameni in ni odgovorila. "Cudna bolnisnica!" se 
je razjezila dama in nato je vprasala Lojzko, ce bi sla za praznike domov.
"Ne!" je odgovorila Lojzka in se ni vec ozrla na mater. Dama si je hlastno 
natikala rokavice, stopicala je, ozirala se je in sla je naposled.
Lojzka je vedela, zakaj ni hotela domov. Ko so se zaprle duri za gospodom, za 
damo, so se zanicljivo napele njene rdece ustnice, obrvi so se strnile.
Videla je dom, ki je bil lep, pac lepsi od te velike sobe z golimi stenami, s 
stirinajsterimi posteljami. Tam so bile na stenah pisane tapete, slike v zlatih 
okvirjih so visele naokoli. Na tleh so bile preproge in sedel je clovek na 
sirokih, blazinastih stolih, lezal je na mehkih zofah in mirna zaspana svetloba 
je prihajala tiho skozi visoko okno, izza tezkih zastorov, ki so segali do tal. 
V kotu je stala majhna mizica in na mizici so bile roze, tezak, prijetno 
utrudljiv, uspavajoc vonj je lezal v sobi. Lepa je bila soba, ali vsa 
oskrunjena, polna zlih misli in zlih besed.
Oce je bil malokdaj doma, ali kadar je prisel, je bil njegov obraz osoren, 
gledal je hudobno in prav tako hudobno je gledala mati. Sedela sta za mizo, 
svetilka je gorela med njima. Oce je izpregovoril besedo, cisto kratko, kakor da 
bi mu bila slucajno zdrknila z ustnic, in tedaj sta odlozila noze in vilice, 
lica so prebledela, ustnice so se tresle. Vstala sta in stala sta si nasproti s 
stisnjenimi pestmi, z ocmi siroko odprtimi, polnimi zlobe in sovrastva. Vsaka 
beseda, izgovorjena s hripavim glasom, izbruhnjena siloma iz umazanih prsi, je 
bila kakor ostuden pljunek; in obadva sta bila opljuvana, vsa od cela do nog 
oskropljena. Lojzka ni razumela od zacetka in je jokala; pozneje pa je razumela, 
njena lica so bila spet polna in rdeca, ali oci so bile zrele in polne 
zanicevanja.
Kadar so prisli gostje, sta bila oce in mati cisto drugacna, vsa prijazna in 
ljubeznjiva. "Moja sladka Mimi!" je dejal tedaj oce in je pobozal mater po roki, 
po licu. "Moj falotek!" je dejala mati in se je smehljala cukreno. Obadva pa sta 
bila bolj gnusna, kakor takrat, ko sta si stala nasproti s stisnjenimi pestmi.
Zgodilo se je mnogokdaj, da je sla mati odpirat duri in je prisel tiho in s 
strahom tuj gospod. Ni bil zmerom isti; prihajal je vsaki nekaj casa in potem je 
nehal; mnogo jih je bilo. Mati je prinesla vina na mizo. Oblecena je bila v 
lahko, svetlo domaco haljo, roke so bile gole, tudi na prsih je bila halja 
odprta in videla se je bela polt. Sedela sta tesno drug poleg drugega, pila sta 
in sta se smejala, gospod je ovil roko materi okoli vratu, drugo roko je polozil 
na njeno nogo, ki se je stiskala k njemu.
"Ali bi vina, Lojzka?" je vprasala mati.
"Ne maram!" je odgovorila Lojzka, ki je lezala na blazinastem stolu in se je 
igrala s knjigami.
Zasepetal je gospod: "Ali ne bi bilo boljse, ce bi... otrok bi morda..."
Lojzka ni razumela, nagnil se je bil materi k usesu, ali mati se je zasmejala.
"Otrok ne vidi nic... ne govori nic..."
Sedela je tam pol v njegovem narocju, noga je bila gola do nad kolena. V obraz 
je bila zardela, mokre so bile oci. Zavzdihnila je, sklonila se je k njemu se 
blizje, glava se je pritisnila na njegove prsi.
"Idiva!" je dejal gospod.
Sla sta v drugo sobo; duri so bile priprte in Lojzka je slisala nerazlocen sum, 
pritajen smeh, polglasne, hlastne besede, grgrajoce, tezko sopenje. Z veliko 
silo ji je busila kri v lica, sram jo je bilo in ni vedela zakaj, zakrila si je 
obraz. Ko sta se vrnila cez dolgo casa gospod in mati, sta se poslovila hladno, 
poljubila sta se in ustnice so se komaj doteknile ustnic.
Prisel je casih oce pijan domov in je objemal mater. Mati se je spocetka 
branila, ali kmalu so zardela lica tudi njej in smejala se je na glas. Lojzka je 
legla na zofo in se je odela preko glave, da bi ne videla nicesar. Ali kakor da 
bi jo razodeval hudoben duh, je padala odeja zmerom raz oci in Lojzka je gledala 
izza polzatisnjenih trepalnic; v lica jo je zgalo, ali v zivotu ji je bilo 
slabo, vzdigalo se je proti grlu, kakor da bi bila popila gnusno tekocino.
Poleti je sla mati mnogokdaj z doma; ostal je samo oce, ker je moral v 
pisarnico, in sluzkinja je ostala, ki je bila grda in cemerna. In tedaj je 
prihajal oce s tujimi zenskami domov. Nekoc je prisla z njim bojeca, siromasno 
oblecena puncka, pac komaj stirinajstletna; v roki je nosila kosek cvetic, kakor 
jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Prisla je in je ostala pri 
durih ter se je ozirala na Lojzko, ki je lezala na zofi, ze slecena in odeta. 
Oce se je zasmejal in jo je prijel za roko.
"No, le dalje, puncka, nic se me ne boj!"
Komaj se je malo branila, oci so gledale plasno, sla je z njim, sedla je k njemu 
na zofo. Odmasil je steklenico, tocil je vina.
"Pij!"
Lojzka bi ji zaklicala: "Bezi! Pojdi domov in se skrij v posteljo!"
Ali puncka je pila. Z drobno bojeco roko je prijela kozarec, malo je zatisnila 
oci in je pila; oce ji je gledal v obraz s predrznimi ocmi, smeh je bil na 
njegovih ustnicah, v rumena, zgrbljena lica je bila sinila kaplja krvi. Objel jo 
je, posadil jo je blizje k sebi, posadil si jo je naposled v narocje. In puncka 
je pila, ze so bila rdeca njena lica, prej tako bela in uboga. Ali kakor so 
rdela njena lica, je ginila iz njegovih tista kaplja krvi, ki je bila sinila 
vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena in oci so gorele.
Lojzka je gledala, tresla se je, odprla je bila cisto oci, zato da bi jo videl 
oce in da bi se prestrasil -- ali ni je videl, smejal se je in je slacil puncko, 
ki je lezala v njegovem narocju in se je smejala sunkoma, pijana, pol 
nezavestna. Lojzka je videla, da so bile nogavice strgane, prevezane nad kolenom 
z navadno vrvico: videla je, da je bila uboga srajcka vsa umazana in zasita; ali 
telo je bilo belo in nezno, komaj so poganjale mlade prsi...
Lojzki se je zazibalo pred ocmi, obrnila se je k steni, kakor da bi ji bil angel 
vrgel odejo preko glave -- izginilo je vse in vzbudila se je sele pozno v noc; 
bilo ji je tezko in slabo in iskala je vode v temi...
Nekoc sta se sprla oce in mati; oce je udaril mater s pestjo v obraz, mati mu je 
razpraskala lica z nohtovi. Nato sta se locila; mati je napolnila kovcke in je 
sla. Toda vrnila se je kmalu, oce sam je bil sel ponjo. Takoj prvi dan, ko se je 
vrnila, sta si stala nasproti s stisnjenimi pestmi, oci polne zlobe in 
sovrastva. Ali narazen nista mogla; sel je oce, sla je mati, ali obadva sta se 
vracala na dom, ki je bil do vrha oskrunjen in opljuvan, in bas zato, ker je bil 
oskrunjen.
Zdravnik pa je bil blag clovek; ozrl se je malo naokoli in je videl, kako je 
bilo opljuvano na preprogah, na tapetah, na zofah in tako je ukazal, da mora 
Lojzka v bolnisnico. Mati je zajokala, ali komaj so prisle iz oci drobne solze, 
je zadonela godba na cesti in mati je pohitela k oknu...
O Bozicu in o Veliki noci sta prihajala, ali Lojzka ni hotela z njima; ce bi jo 
hoteli odvesti siloma, bi se drzala postelje z obema rokama, grizla bi s 
krepkimi zobmi in bíla s pestjo. Dobivala je ob praznikih slascic, kolacev, 
pomaranc, piruhov; razdelila je vse med tovarisice, sama ni okusila nicesar...
Zanicljivo so se napele njene ustnice in obrvi so se namrsile, ko so se zaprle 
duri; zivljenje je slo in oci so gledale za njim brez socutja, polne 
zanicevanja.
"Zakaj neces domov?" je vprasala Brigita.
Lojzka se je komaj ozrla in ni odgovorila. Ali Brigita bi bila sla s tako 
bogatim gospodom, s tako elegantno damo na bogat dom, v veliko hiso, kjer je 
vseh sladkosti dovolj. Zakaj tudi Brigita je nagnila glavo in je poslusala, 
kadar je slo zivljenje mimo, zdrznila se je in bi ubogala, kadar je sla zunaj 
mimo okna starka in je vabila... Ali Brigitin dom ni bil lep. Tam nekje je bil v 
predmestju, kjer so hise, komaj dozidane, ze stare in cemerne. Stanovali so v 
pritlicju, v dveh vlaznih sobah, kjer je bilo vse temno, mrzlo, neprijazno. 
Komaj na vecer je posijalo malo sonce, ali izginilo je takoj za visoko streho, 
zakaj dvorisce je bilo ozko in na vseh straneh se je vzdigalo silno zidovje.
Mnogo ljudi je stanovalo v tistih dveh sobah; prihajali so pozno na vecer spat, 
ali predno so zaspali, so se kartali, razgovarjali se na glas in se smejali, 
tudi sprli so se mnogokdaj in nekoc so nesli pozno ponoci iz sobe pijanega 
cloveka, ki je bil ranjen z nozem. Petero moskih je bilo, vsi sami delavci; eden 
izmed njih je imel pri sebi tudi ljubico in otroka, ali otrok je bil bolehav in 
je kmalu umrl. Brigitina mati je bila krepka in lepa zena; ni delala veliko; 
sedela je za mizo in se je veselo razgovarjala, popoludne je spala. Oce je bil 
suh, bled in plasljiv, hodil je s sklonjeno glavo in je govoril malo; delal je 
ves dan in denar, ki ga je zasluzil, je dal materi. Casih -- v soboto, kadar je 
bilo veliko denarja pri hisi -- so napravili lep vecer, jedli so in pili pozno v 
noc, godli so na harmoniko in plesali. Pila je tudi Brigita, sedela je na 
postelji in je gledala in se je smejala. Ko je bilo ze pozno, so objemali mater 
vsi po vrsti in so jo poljubovali, in mati je bila vesela, vsa rdeca je bila v 
obraz in se je smejala zvonko. In potem so sli v drugo sobo, hrupoma so zaprli 
duri in slisal se je cuden krik, smeh, ropotalo je in se prevracalo. Oce je 
ostal pri Brigiti, bled je bil in oci so se svetile cudno. Hodil je po sobi 
kakor pijan, nato je legel, toda ni zaspal, ker je videla Brigita, kako so se 
svetile v temi oci... Nekaj cudnega se je zgodilo nekoc. Zvecer je bilo, ko so 
se vracali delavci in prisel je tudi Franc, kovac; velik in mocan fant je bil, 
roke je imel crne. Prisel je in mati ga je pozdravila prijazno, prinesla mu je 
vecerjo in sta sedela in vecerjala. Po vecerji je slekla mati bluzo, da so se 
prikazale gole roke in Franc jo je objel in jo je poljubljal in tudi ona mu je 
polozila obe goli roki okoli vratu. Nato je legla mati na posteljo, na odejo in 
se je smejala na glas, roke je bila polozila pod glavo in visoko so kipele prsi. 
Tedaj so se odprle duri in prisel je oce. Mati se ni zgenila, ozrla se je komaj 
in je dejala: "Zunaj imas vecerjo, pa tam jej!" Oce se je okrenil, ali ko je bil 
ze pri durih, se je vrnil, zibal se je, kakor da bi bil pijan, stopil je k 
Francu in Franc je zakrical in je sunil oceta v prsa, da je udaril ob steno, 
potem pa se je zgrudil tudi sam in vse polno krvi je bilo na tleh. Mati je 
skocila s postelje, vpila je "Franc! Franc!" in je pokleknila k njemu. Nato je 
hipoma utihnila, vstala je in je sla pocasi proti ocetu, ki je stal ob steni in 
se je tresel od strahu in je iztegal roke, da bi se branil. Toda mati ga ni 
udarila, samo pokazala je s prstom proti durim in oce je sel. Ze je bilo mnogo 
ljudi, tudi zdravnik je prisel, nepokoj in hrup je bil pozno v noc... Franc se 
je vrnil cez nekaj tednov, oceta pa ni bilo nikoli vec.
Ti spomini niso bili cisto jasni in izgubljali so se zmerom bolj. Ziv in jasen 
pa je bil v njenem srcu tisti vecer, ko je dozivela cudno radost, grozno in lepo 
obenem. Stanoval je tam delavec, grd in slaboten clovek. Vodeno in nezaupljivo 
so gledale njegove oci, roke in noge so bile dolge in nerodne, kakor opicje, 
malo je govoril, kadar so bili drugi veseli, umikal in skrival se je njegov 
nestalni pogled. Samo nekoc je videla Brigita, da se je vzbudilo zivljenje v 
njem; sam je bil doma in je sedel za mizo, ko je prisla iz druge sobe delavceva 
ljubica, majhna in debela, neokretna zenska, ki je bila zmerom umazana in 
nemarno oblecena; sla je mimo mize, on pa je nenadoma iztegnil dolgo roko, 
potegnil je zensko k sebi in ji je pricel trgati bluzo na prsih, tako da je bila 
hipoma vsa razgaljena. Stala je in se je cudila in ni rekla drugega kakor: "No! 
no!" On pa jo je prijel in jo je sunil v drugo sobo, nic ni govoril in se duri 
ni zaprl za sabo. Ko se je vrnila zenska, se je smejala in se je cudila se 
zmerom: "Kaksen clovek! Kaksna zival!" Smejala se je potihoma in je sla v 
kuhinjo... Ob nedeljah je bila Brigita sama doma, vsi drugi so sli in se niso 
vrnili do noci. Zaklenili so jo v sobo in lezala je na postelji in je mislila 
veliko in tudi jokala je, kadar se je nocilo in je bilo v sobi pusto in tiho. 
Samo dolgoroki delavec je prisel casih, sel je preko sobe s sklonjeno glavo, ni 
se nic ozrl in je sel spat. Tako je bilo tedaj, tisti vecer, ko se je se 
dremotno svetilo visoko tam na strehi in je ugasnilo in je legel samoten mrak. 
Brigita je bila zalostna; mislila je na onega cloveka, ki ni veroval, da je Mati 
bozja in je umrl kakor pogan. Takrat je prisel dolgoroki delavec in ko je sel 
drugic mimo, je postal ob postelji. Glava mu je klonila, oci so gledale 
izbuljeno in so plamtele. Brigita mu je strmela v obraz kakor zacarana in se je 
tresla. Tako je stopil k nji, vrgel je odejo na tla in se je sklonil globoko. Na 
postelji je lezalo mlado telo, nelepo in grbavo, in vilo se je in je trepetalo, 
prsi so jecale... Od tedaj so gledale njene oci za njim, koder je hodil, bale so 
se in so ga klicale. On pa se ni vec ozrl in ni prisel nikoli vec.
Vzbudila se je casih Brigita ponoci, spominjala se je in vztrepetal je ves 
zivot; roke so se stiskale k telesu, tresla se je od nerazumljive divje slasti 
in prsi so jecale, kakor tisti vecer... Zelela je Brigita in ni vedela cesa -- 
tam zunaj je slo zivljenje mimo in je vabilo. V njenih oceh je bilo zapisano 
hrepenenje in na obrazu je bil zapisan greh, govoril je iz njenih besed. Zato so 
se ji umikale in so se je bale,; necist je bil njen obraz, grda je bila in 
grbava, kakor starka, ki je sla mimo in je gledala skozi okno ob zimskih 
noceh...
Tudi Malci ni hotela domov. Prisla je mati, da bi jo vabila, Malci pa se je 
skoro prestrasila. Tako dalec je bil ze dom in izgubljal se je zmerom dalj v 
daljavo, komaj se so ga videle v megli oci. In kadar so ga ugledale, je bilo 
srce vse polno socutja, stisnilo se je in je zabolelo... Da, tam na mizi gori 
svetilka zaspano, pozno je ze, morda ze polnoci. Na postelji, v mraku, lezi mali 
brat, razodet je in poten, polodprta usta sopejo tezko; zdaj je zavzdihnil, 
zdrznil se je v spanju. Za mizo sedi mati in siva, globoko kloni glava; urno se 
giblje roka, sivanka vbada enakomerno, neprestano.
Ali postala je roka, oci strme in ne vidijo nicesar, mirno kapajo solze in 
neprestano, ze so bile izdolble dvoje strug na licih... Dalec je bilo to, ni bil 
vec dom; strah bi jo bilo, ce bi lezala tam na stari zofi in bi ne mogla zaspati 
in bi poslusala pozno v jutro, kako bi zavzdihnilo, zaihtelo zamolklo -- iz 
noci, Bog vedi odkod, bi prihajali glasovi ranjenih, izgubljenih... Nekoc pa je 
bilo doma veselo in praznisko. Prisel je k njim mlad in lepo oblecen clovek; 
vesel je bil zmerom in glasan, pomlad je prisla v hiso z njim. Mati se je vsa 
izpremenila; njene oci so se smejale, kakor nikoli prej, oblacila se je lepo, 
nosila je doma lepe ceveljcke s pentljo, cipkast predpasnik, in kadar je sla z 
doma in jo je spremljal mladi gospod, je imela na glavi klobuk z rozami in 
svilenimi trakovi, na rokah rokavice, pozlacen braslet za pestjo. Ob nedeljah 
zvecer je bilo vino na mizi in ko je bilo pozno, je kuhala mati caj in potem je 
sla z gospodom v izbico. Tam so se zvenketale case, culo se je sepetanje dolgo v 
noc. Malci je bila omamljena od vina, od caja, od lepih misli in je zaspala 
kmalu. Ko se je vzbudila, je sedela mati ze za mizo; oci so bile malo rdece, se 
zaspane, ustnice so bile kakor opaljene; delala je hitro in prestrasila se je 
vselej, kadar je bíla ura na steni; tako jadrno je bezal cas... Prijela se je 
casih za glavo z obema rokama, ovila si je moker robec okoli cela. Ali takrat ni 
bilo nikoli solze iz njenih oci, tudi ne vzdiha iz njenih ust; celo ponoci, ko 
je sedela za mizo in je gorela svetilka, zunaj pa se je ze dvigala meglena zora, 
je bil nasmeh na razpaljenih ustnicah... Malci ni mogla zaspati, ker jo je 
skelela rana in takrat sta se razgovarjali resno, s sepetajocim glasom. 
Pripovedovala je mati, da je ze cisto blizu drugo zivljenje; ustavila se je roka 
za trenotek, udarilo je bilo pac v celu, v sencih in mati se je prijela za 
glavo. "Tako bi ne mogla vec dolgo, Malci... Zdaj rabimo veliko in delati je 
treba... delati. Ko bi clovek mogel... tako noc za nocjo. Ampak ozre se na 
posteljo in vse se ustavi, roka se ne gane vec, kakor od svinca je... Kmalu bo 
drugace, Malci; se leto ne vec, manj ko leto, in to mine tako hitro. Zdaj bo 
kmalu Bozic, potem Velika noc -- kakor da bi bilo ze jutri, se mi zdi. Potem ne 
ostanemo tukaj, Malci. V drugo stanovanje se preselimo, vse novo pohistvo si 
napravimo. Jaz ze vem, kako nam uredim stanovanje, vse sem ze premislila 
natanko..." In mati je pripovedovala, kako misli uravnati stanovanje. Vse je 
videla ze tako jasno pred sabo, kakor da bi se ze sprehajala po lepo urejenih 
sobah, kjer sije skozi okna, izza temnordecih zastorov, mirno sonce. Malci je 
poslusala vesela in ko je zaspala, se je preselila v tiste gosposke sobe; v 
lepem krilu je sedela na zofi, preproge so bile na tleh, od stropa je visel 
lestenec in na majhni mizici, tako da je lahko posegla z roko, je bil belo 
pogrnjen pleten kosek, do vrha poln slascic... Prisel je Bozic in je prisla 
Velika noc, mladi gospod pa je sel in se ni vrnil vec. Mati je jokala, ko se je 
poslavljal, vse rdece so bile njene oci, lica so bila cudno pegasta; spremila ga 
je in ko se je vrnila, je jokala se zmerom; tudi Malci samo je obsla zalost. 
Obljubil je bil, da se povrne kmalu, in da bo pisal; ali nikoli ni pisal in tudi 
vrnil se ni. Prvo noc po njegovem slovesu je delala mati za mizo; solze so tekle 
tiho, niti zavzdihnila ni. Ali nenadoma je zajokala na glas. "Nikoli vec ne 
pride, nikoli vec!" -- In res ni prisel. Mati se je zalostila, v svojem srcu pa 
je mislila zmerom, da se vrne. Dolgo je ze bilo, minilo je ze leto, dvoje let je 
minilo; zdrznila in je poslusala in je sla odpirat duri; zmerom se je slonela 
casih na vecer ob oknu in je gledala z napetim pogledom, kadar se je blizala od 
dalec nerazlocna moska postava -- toda zavil je clovek v stransko ulico, Bog 
vedi kdo je bil... Lasjé so ji zdaj siveli in tudi se ni vec lepo oblacila; vse 
je lezalo v omari: rdeci ceveljcki s pentljo, cipkasti predpasnik, spomladanski 
klobuk z rozami in svilenimi trakovi.
Malci si ni zelela domov, samo v njenem spominu je bil se dom, v njenem srcu ga 
ni bilo vec. Trpljenje je tam zunaj, sama zalost in grenkoba. Hudobno gledajo 
oci in ce gledajo blago, so vse solzne. Da, nic drugega nego zloba in trpljenje. 
V njenem srcu pa je ostala tista nejasna slika, ostale so tiste lepe sanje o 
"drugem zivljenju". Malci je upala na drugo zivljenje, ali upala je komaj 
zavedno, brez solza in brez trpljenja. Tam je nebo jasno, neskoncno, vse je 
cisto mirno, neoskrunjeno; sirijo se zeleni travniki, pisani vrti v neizmernost; 
vsi obrazi so tam mirni in prijazni in veselo gledajo oci.
VII
Od vseh strani je zazvonilo, od vzhoda in od zahoda; od neizmernega neba so lile 
bozicne pesmi, vrele so iz zimske zemlje.
To je bil dan, ko se je rodil Clovek in vsa srca so se odpirala njemu v hvalo in 
ljubezen, vsa srca so zahrepenela k njemu.
Napotila so se k njemu tisocera uzaljena, ranjena srca. Vsi ubogi, zanicevani, 
zavrzeni so se napotili, brezkoncna procesija je bila. Vsi tisti, ki jih je bilo 
zivljenje s trdo pestjo, so odprli trudne oci in so vzdignili ranjene ude, sli 
so in so mu nesli srca naproti. Krizani Clovek je sprejemal vse, na nikogar ni 
pozabil, ki se mu je priblizal, vsem je delil dragocene darove. In bili so mu 
hvalezni in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga je bil podelil, je bil vreden vec, 
nego vsa oskrunjena bogastva, ki jih prodaja oskrunjeno zivljenje za oskrunjena 
srca. Kogar se je dotaknila njegova usmiljena roka, kogar je blagoslovil njegov 
pogled, tisti je izpregledal, padlo mu je breme raz ramena, lahke in poskocne so 
bile njegove noge. Vecni Clovek mu je bil podelil vecnost. Kadar so skeleli 
udarci zivljenja, je romalo srce k njemu, v dezelo utolazenega upanja, 
pozabljenega trpljenja.
Zazvonili so bozicni zvonovi od vzhoda in od zahoda in vsepovsod so se dramili 
ranjeni in zavrzeni in so vstajali. Trpljenje je praznovalo véliki praznik 
upanja in zmagoslavja; utolazeni so bili, ki so izpregledali, da vodi cez 
Kalvarijo cesta v veselo vecnost. Ponosni so bili in so gledali zmagonosno, ki 
so vedeli, da so v njem in del njegov, zato ker so bicani in s trnjem kronani...
Tako so praznovali praznik, ko je nastopil Clovek svojo velicastno pot. Ni ga 
bilo tisto noc ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo; komaj je razumelo 
radost, ki je kipela do vrha; komaj se je zavedal zanicevani in zavrzeni in bilo 
mu je kakor v sanjah, ko je slisal tolazilne besede in ko je zacutil usmiljeno 
roko na razgubanem celu, na ramah, ranjenih od bremena.
Polna solz, krvi in gnusobe je sôpla zemlja tam doli, v temi; ali glej, tisto 
noc je vzplamtelo tisocero in tisocero luci, vzdigali so se brezstevilni 
plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli gor...
"Nocoj hodijo angeli po zemlji," je dejala Toncka. Vesel pokoj je bil v sobi, 
svetil se je v oceh in na licih, dihal je v zraku, prepregel je bil bele stene. 
In vse so cutile, da hodijo angeli po zemlji, da so bili prisli skozi zaprto 
okno in sedé ob posteljah, hodijo po sobi s tihimi koraki in nalahko plapolajo 
velike bele peroti. Videle so tudi brezstevilne luci, ki so jih bili prizgali 
angeli in ki so plamtele pobozno tam zunaj, globoko doli na zemlji.
Jaslice so bile ze napravljene. Pred njimi je gorela luc v rdecem kozarcu, a na 
jaslicah samih in nad njimi so bile majhne pisane svecice, ki so gorele s 
tankimi visokimi plameni. Zlati angel, ki je visel od stropa, se je svetil v 
cudni, migljajoci in trepetajoci svetlobi in svetila se je tudi velika zvezda, 
ki je bila nad betlehemskim hlevom.
Zaspati niso mogle dolgo; vse, ki so mogle iz postelje, so se pripravljale na 
polnocnico in srca so bila polna svetega pricakovanja. Lezale so poloblecene in 
so se razgovarjale s sepetajocim glasom. Ni se zasmejalo, tudi preserna beseda 
se ni oglasila, zato ker so bili angeli v sobi... Bilo je tisto noc, kakor da so 
prisla nebesa na zemljo. Nebeski angeli z velikimi belimi perotmi, Mati bozja, 
mali ubogi Jezus, ki je lezal v jaslicah, in pastirji, ki so klecali tam -- vse 
je bilo tako blizu in domace, nic skrivnosti ni bilo in nic nedosegljive 
glorije.
Sepetanje je bilo zmerom tisje, polagoma so legale trepalnice na oci, ali srce 
je bdelo. Zmerom blizje so prihajala nebesa, preselila so se v sobo. Toncka je 
lezala ob robu postelje na odeji, ena roka je bila pod glavo, druga na zivotu. 
In ko je lezala in so blodile veselo vesele misli, je zacutila, kako ji je 
dihnilo v lica in vedela je, da je sel angel mimo. Srecna je bila in se je 
smehljala; ce bi iztegnila roko, bi se doteknila roke angelove. Tudi Malci je 
malo zadremala, ali ko je zatisnila oci, se je zgodilo cudo: danilo se je, 
svetlilo, luc bela in mirna, kakor spomladanska mesecina, se je bila razlila po 
sobi; vsa soba je bila polna angelov in zadaj na tronu je sedela Mati bozja z 
Jezusom v narocju in obraz Matere bozje je bil kakor obraz sestre Cecilije, tudi 
bele perotnice usmiljenke je imela na glavi.
Zazvonilo je v kapelici, ali kakor od dalec je prihajalo zvonjenje, bilo je 
kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz nebes; nato pa je zaklenkalo jasno in 
zvonko na koridorju in vzdramile so se. Sestra Cecilija je napravila luc; 
oblacile so se hitro, se v polsanjah in molcé, nato pa se je napotila procesija 
proti kapelici, po dolgem in mracnem koridorju. Trudoma, tezko sopec, brez 
besede se je vila nocna procesija, tu tam se je zasvetila dremotna svetilka, 
razsvetlila je uboga majhna telesa, zavrzena, obsojena; in iz drobnih obrazov, 
prezgodaj zrelih, ze razoranih, so gledale oci, polne veselega pricakovanja, 
polne spoznanja. Ze se je jasnilo od dalec: tam je bila luc in Kristus je bil 
tam, ki so mu sle naproti...
Predno je sestra Cecilija zaprla duri, je vprasala Katico: "Ali naj ostane 
svetlo?"
"Ugasnite!" je odgovorila Katica.
In v sobi je bila tema, komaj se je svetlikalo malo od snega tam zunaj, od neba, 
ki je bilo jasno in posuto z belimi zvezdami. Kmalu je utihnilo na koridorju, 
dalec je ze bila procesija, samo iz daljave se je slisalo zvenkljanje srebrnih 
zvonckov, glasile so se zamolklo bozicne pesmi. Sladek in skrivnosten sum je 
prihajal kakor iz katakomb, iz podzemskih, velicastno razsvetljenih hramov, kjer 
pojó belo oblecene device slavo novorojenemu Izvelicarju...
Tema je bila v sobi; svetlikalo se je belo od snega tam zunaj in od zvezd, luci 
na jaslicah so trepetale dremotno in otozno in v ozkem kolobarju se je zibala na 
stropu rumena svetloba.
Katica je bdela; ko je gledala po sobi, je razlocevala polagoma bele postelje, 
razlocevala je tudi glave, ki so se premikale na vzglavju. Zasoplo je casih 
tezko, zahropelo, zgenila se je odeja, roka se je vzdignila in je zamahnila po 
zraku... Globoko doli v katakombah so peli vesele pesmi, zamolklo, narahlo so 
prisumele casih gor, in bilo je, kakor da bi stopali angeli oprezno z zvencecimi 
zlatimi sandalami po zvencecih tleh.
Sama je hotela biti Katica in v temi, zato ker je bila zalostna ves vecer. Jutri 
pride mati in ji prinese v papirju kolaca. Mati bo upognjena in suha in uboga, 
oci bodo objokane. Ko bo polozila papir na odejo, se bo roka tresla, koscena, 
zgrbljena, zuljeva roka. In kakor da bi hotela prositi: "Nisem ti mogla prinesti 
nic drugega; se to, glej, Katica..." Katica je vedela, kaj je mislila povedati 
mati: "Se to, glej, Katica, sem si izzela iz tega suhega telesa, ki je komaj se 
kaplja krvi v njem. Zato jej, otrok, kakor zauzivas sveto hostijo. Materina kri 
je v tem kruhu..."
Doma pac ni jaslic, tudi drevesca ne, nic luci, ne veselja. Sami otroci so v 
hisi, oce je v krcmi, mati bega, Bog vedi kod. In otroci so se stisnili v kot, 
nic jih ni strah, o Bozicu kramljajo in o kolacih, o jaslicah in o drevescu. 
Kakor da bi ne videli, kako se ze sveti zunaj, kako se uzigajo luci vsepovsod, 
kako se ze glase pesmi od vzhoda in od zahoda. Trepecejo od mraza, ali oci 
gledajo dalec nekam, gorko je v dusah, ki sanjajo. Ure potekajo, tema je, otroci 
cakajo matere in toplo jim je od veselega pricakovanja. Kod bega mati, da bi 
prinesla mesá in morda celó jabolk in orehov? Mraz je zunaj in led se drobi pod 
nogami...
Zadremala je in vse je bilo pred njo se bolj jasno, cisto telesno. K sebi bi jih 
poklicala vse, otroke in mater, da bi jih ogrela in da bi jim bilo dobro. Zakaj 
toplo in dobro je tukaj in vsega je dovolj... K sebi bi poklicala mater -- in 
zaklicala je, da je cula v polsanjah svoj glas in se je za hip vzdramila. Tiho 
je bilo; mirno in dremotno so gorele luci na jaslicah... "Mati!"... Zatisnile so 
se oci in vse je bilo pred njo jasno in cisto telesno... Mati je bila trudna, 
zakaj begala je ves vecer, vse dolgo leto in vse dolgo zivljenje. Trudna je 
bila, legla je in je zaspala; njen obraz je bil bel in miren, celo smehljale so 
se ustnice. Otroci pa so bili preplaseni, jokali so in niso vedeli zakaj -- tema 
je bila v izbi in mraz je bilo, mati je lezala mirno na postelji in se ni 
zgenila. Tedaj so se odprle duri, prisel je oce. Disal je po zganju in je postal 
med durmi. Oci se mu niso takoj privadile teme, -- ali ko je izpregledal, ko je 
spoznal, je skocil k postelji in je zakrical...
Slisala je njegov krik, prestrasila se je in se je vzdramila vdrugic. Bozicne 
pesmi so se vzdigale zamolklo iz katakomb, mirno so gorele luci na jaslicah. 
Komaj se je zavedla pesmi in dremotnih luci in teme in spet so se zatisnile 
oci...
Takrat so se odprle duri narahlo in prisla je mati. V dolgo volneno ruto je bila 
zavita, upognjena je bila in plasna kakor zmerom. Ali njen obraz je bil cudobel 
in cudolepo so gledale plasne oci. Nic vec ni bilo gub na licih, na celu, tudi 
roke so bile gladke in bele. Stopila je k postelji in se je smehljala, kakor se 
ni smehljala prej nikoli. "Katica, danes ko je sveti dan, sem ti prinesla nekaj 
lepega." In Katica je ugledala v njeni roki prelepo rdeco rozo, kakor da bi bila 
pravkar vzcvetela iz tenkih belih prstov. "Ko sem sla tod mimo, Katica, sem 
mislila, da stopim se k tebi, ker je pri tebi tako lepo in prijetno, da te vidim 
in da te pobozam." Sklonila se je mati se nizje, doteknila se je z ustnicami 
Katice bolnih rok, potem se njenih toplih lic in tudi las, ki so padali na 
celo...
Nato pa so prisli angeli v sobo, mnogo jih je bilo, vsi so bili belo obleceni, 
prijazna luc se je razlila po sobi. "Ali so sanje, ali je resnica?" je mislila 
Katica. "Niso sanje, oci so odprte; tu sem jaz, tu je postelja..." Tiho so 
hodili po sobi, -- toda glej, vsi obrazi so bili znani. To je Toncka, ki gleda 
veselo z velikimi slepimi ocmi, in tam je Malci, ki ima tako nezen, majhen obraz 
in tako zivorazumne, razmisljajoce oci in celo kakor sneg, in celo Pavla, 
zidovka je tam. Zarka svetloba je razlita naokoli in v svetlobi hodijo, beli, 
komaj razlocni, tihi angeli, noge se ne dotikajo tal...
Vstala bi in bi sla z njimi. Zgenila se je in je zavzdihnila; ni mogla vstati, 
zablescalo se ji je. Tedaj se je zasvetilo dvoje belih perotnic sredi sobe, 
vzdignila se je roka in luc je ugasnila. Stopali so mimo tihi koraki, duri so se 
narahlo zaprle. Casih je se zasumelo na posteljah, zasepetalo; tiho je bilo, 
sveta noc je lezala na zemlji...
Tudi Malci je videla angela tisto noc in nic se ni zacudila. Komaj toliko so 
bile odprte trepalnice, da se ji je samo pisano blescalo skozi senco dolgih 
temnih vejic. Odprle so se duri; prisel je v sobo angel, zeleno drevesce je imel 
v roki. Postavil je drevesce na mizo in okoli je nalozil polno lepih in sladkih 
stvari, kolacev, pomaranc, jabolk. Tako tiho je hodil, da ni bilo cuti koraka. 
In ko je sel mimo, je bil njegov obraz kakor obraz sestre Cecilije, tako lep in 
poln ljubezni. Zasanjalo, zablescalo se je Reziki in zasepetala je v polsanjah: 
"Angel je sel po sobi!" -- "Angel je sel po sobi!" je odgovorila Malci in je 
zaspala...
Veselo se je zasmejalo, zalesketalo se je sveto jutro v beli zimski svetlobi. In 
soba je bila polna glasnega veselja in smeha in pesmi in lepih misli. Popoldne 
pa se je zgodilo nekaj cudovitega...
Prihajali so gostje koj po kosilu. Nikoli se jih ni bilo toliko in vsi so bili 
oblozeni z darovi. Postelje so bile polne kolacev in mesa, disalo je po 
cveticah, po pomarancah in jabolkih, po svezem zraku, ki je bil zunaj in po 
tujih ljudeh. Darove, ki so jih prinesli tuji ljudje iz tujih his, so locile 
natanko od nebogatih darov, ki jih je bil razpolozil ponoci angel okoli drevesca 
in ki so bili slajsi in so disali drugace.
Prisel je Rezikin oce, bled in slaboten, izmucen; bilo je, kakor da nosi na 
ramenih velik in tezak kriz, cigar crna senca je segala visoko proti stropu. 
Vstopil je, kakor berac v gosposko hiso, upognjen, plasen. In vendar mu je 
lagalo ubogo berasko srce, lagalo je o socutju, lagalo je o svobodnem in zdravem 
zivljenju, ki je zunaj. Tako je lagalo lepo rdece jabolko, ki ga je prinesel, 
tudi pomaranca je lagala, ki jo je bil kupil za denar siromaka, dar socutne 
ljubezni. In Reziki se je oce smilil. Bolan je bil in ubog in uklenjen, ko je 
bila ona zdrava in svobodna. Kakor je bila drobna in majhna, da je segala ocetu 
komaj do pasú, bi ga pritisnila k sebi, manjsega in uboznejsega, bi ga